SAVA GOR SAVA DOL
Dolžina poti
39,1
Dolžina poti 39,1 km ​
Časovni obseg poti
02:00
Časovni obseg poti 02:00 ​
Največja strmina vzpona[%]
6
Največja strmina vzpona: 6 %
Največja strmina spusta: 7 %
Povprečna strmina vzpona: 2 %
Dolžina vzponov nad 5%: 1,10 km
Najnižja točka poti: 301 m
Najvišja točka poti: 382 m
Višinska razlika: 311 m
​
Poraba energije
4070
Poraba energije za moške: 4070 kJ (972 kcal)
Poraba energije za ženske: 3316 kJ (792 kcal)
​
Težavnost poti
Težavnost poti: Srednje zahtevna ​
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerno kolo: Mestno kolo
​
Kratek opis

Srednje zahtevna kolesarska pot ob reki Savi med Ljubljano in Kranjem. Pot nas vodi večinoma po malo prometnih cestah med polji in gozdovi ter skozi slikovite vasi ob levem bregu Save na poti do Kranja in podobno tudi ob desnem bregu iste reke na poti nazaj proti Ljubljani. Večinoma je speljana po ravnini z nekaj krajšimi položnimi klanci. Na poti bomo lahko uživali v lepem razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke na eni strani ter na Julijske Alpe in Polhograjsko hribovje na drugi. Svoj čar daje poti tudi umirjena reka Sava in pisana narava ob reki.
Večina poti je ob lepem vremenu ves dan obsijana s soncem, zato bomo v vročih poletnih dneh po tej poti raje kolesarili zjutraj ali zvečer, v hladnejših mesecih pa bomo veseli, ko nas bo popoldansko sonce na poti prijetno ogrelo. Kolesarska pot je večinoma speljana po asfaltiranih cestah.
Pot je primerna za dopoldanski ali popoldanski kolesarski izlet, ki pa se s postankom kje ob robu gozda, ob reki ali pa v katerem od mnogih gostišč ob poti brez težav lahko podaljša tudi na večji del dneva.

Potek

Tacen – Vikrče – Smlednik – Dragočajna – Moše – Trboje – Žerjavka – Prebačevo – Hrastje - Kranj – Drulovka – Breg ob Savi – Jama – Praše – Mavčiče – Podreča – Zbilje – Medvode – Medno – Stanežiče – Vižmarje – Tacen

Iz mesta v naravo
Izhodišče kolesarske poti je v Tacnu, na tistem znanem parkirišču , do koder se lahko pripeljemo z mestnim avtobusom (št. 8 ali št. 15) in ki ga poznajo predvsem izletniki na Šmarno goro.
Zajahali bomo svoje kolo, si rekli: »Gremo ob Savi do Kranja in nazaj!« in pohiteli proti Vikrčam. Do Kranja bomo kolesarili skozi vasi na levem bregu Save, zato v Spodnjih Pirničah ne zavijemo proti Medvodam, temveč gremo naravnost do Smlednika. Ta del poti od Pirnič do Smlednika je dobesedno navdušujoč. Lepa asfaltirana cesta nas skozi gozdičke in mimo igrišča za golf v blagem vzponu pripelje pred Smlednik . Tu se lahko odločimo za vzpon do Starega gradu (strm klanec po makadamu) ali za ogled Kalvarije in Lazarinijevega gradu .
Če nam še ni do postanka, bomo kar nadaljevali proti Savi, zato že na začetku Smlednika zavijemo levo in navzdol proti veliki cerkvi, mimo katere se odpeljemo iz Smlednika do glavne ceste za Medvode, kjer ponovno zavijemo levo. (Če odcep na bližnjico na vhodu v Smlednik zgrešimo, nič ne de. Po glavni cesti bomo iz Smlednika prav tako prišli do križišča pred Valburgo, kjer zavijemo levo proti Zbiljam in Medvodam.) Toda po tej cesti ne gremo prav daleč. Po nekaj sto metrih cesta na koncu polj zavije levo, navzdol in v nadaljevanju na most čez Savo, zato pozor! Odločili smo se, da bomo proti Kranju kolesarili ob levem bregu Save, zato na tem ovinku zmanjšamo hitrost, in ko se v odcepu prikaže kažipot z napisom Dragočajna in Camp Smlednik, v ostrem ovinku zapeljemo desno.

Lep razgled na gore v daljavi
Peljemo se mimo hotela Kanu , kjer se začne Dragočajna. Cesta vijuga po vasi, a ni kam zaiti, le na promet moramo paziti na ozki cesti. Iz Dragočajne do Moš ne moremo peljati tik ob Savi, zato zapeljemo desno do glavne ceste, kjer zavijemo levo, nekaj deset metrov naprej pa spet levo, kakor veleva kažipot za Moše. Naslednji kraj na tej naši poti bodo Trboje, do koder bi prispeli tudi po glavni cesti mimo Moš, toda Moše so tako prijetna vasica, da je veselje zapeljati se skoznjo, pa še prometu se izognemo. Za gasilskim domom je desni odcep, a mi zavijemo levo, v središče starega dela vasi in mimo skromne krajevne cerkvice sv. Mihaela. Pod nami je reka Sava smo prav tam, kjer jo zadržuje jez hidroelektrarne Mavčiče . Za njim je nastalo pretočno Trbojsko jezero, ki se dobro vidi z razgledne ploščadi, in če se nam zljubi, se lahko podamo čisto do vodne gladine. Ampak peš, prosim!
Ob Savi oziroma ob jezeru navzgor pripeljemo na koncu vasi na kratek, kilometrski odsek makadamske ceste. Malo nas pretrese, vendar ne tako hudo, kot če bi nas stresla elektrika (temu makadamu, ki sploh ni tako slab, se lahko tudi izognemo, če iz Moš zapeljemo nazaj na glavno cesto). Ob poti imamo čez polja in gozdove vseskozi zelo lep razgled na Kamniško- Savinjske Alpe. Makadam se konča na začetku Trboj.

Skozi vasi ob jezeru do Kranja
V Trbojah se usmerimo proti cerkvi, jo obvozimo in pripeljemo do križišča, kjer nas ustavi prometni znak stopk. Z desne bi prišli sem, če bi se v Dragočajni odločili za glavno cesto. Naravnost je smer proti Voklemu in ... nešteto možnosti za naprej. Mi pa nadaljujemo pot ob reki Savi, zato zavijemo levo. Do zdaj smo na desni v daljavi vseskozi lahko opazovali gore, zdaj pa na levi vidimo jezero in pod seboj ob bregu jezera čolnarno, kjer si lahko izposodimo čoln in si z veslanjem popestrimo kolesarski izlet. Na mirrni gladini Trbojskega jezera lahko občudujemo na glavo postavljeno zrcalno podobo vasi na nasprotnem bregu . Skozi tamkajšnje vasi na oni strani Save se bomo vozili pozneje, ko se bomo vračali proti Ljubljani, zdaj pa kolesarimo naprej proti Kranju. Že je tu naslednja vas, Žerjavka, nato Prebačevo in Hrastje. Kmalu pripeljemo na začetek Kranja.Tudi tu gremo še kar naravnost skozi Čirče, na semaforiziranem križišču prečkamo glavno cesto in se mimo trgovskega centra ter mlekarne usmerimo proti centru. Kaj ko bi si ga malce ogledali, je prav zanimiv in spotoma bomo lahko spoznali, da to ni samo Prešernovo mesto . No, če se odločimo za ogled številnih znamenitosti v središču Kranja, gremo naravnost še naprej, do mostu čez Kokro, in že smo tam! Sicer pa naša pot na naslednjem semaforiziranem križišču na Planini zavije levo navzdol po Smledniški in Savski cesti. Mimogrede z mostu čez Kokro lahko na desni strani pogledamo v kanjon reke Kokre , ki se na drugi strani mostu izliva v Savo. Malo naprej v krožišču pri savskem mostu zavijemo levo na most, ki nas pelje čez Savo. V prvem križišču na drugi strani mostu zavijemo desno in peljemo desno naokoli do podvoza pod mostom, ki smo ga pravkar prečkali. Usmerimo se ob Savi navzdol proti Drulovki, kjer nas za spremembo pričaka manjši vzpon. Ko pridemo na vrh, zavijemo desno.

Skozi vasi na desnem bregu Save
Več kot polovica poti je zdaj že za nami. Breg ob Savi nam ponudi gostišče z velikim vrtom, ki je očitno priljubljen kraj za krajši počitek, sodeč vsaj po številu kolesarjev, ki si tam nabirajo moči.
Tako! Tudi nam se prileže nova zaloga energije, zdaj pa pogumno naprej! Naslednja vas je Jama, takoj za njo pa Praše, kjer je nekaj let preživel tudi pesnik Simon Jenko. Obe vasi sta zelo stari in prvič omenjeni že pred več kot sedemsto leti. Do Jame teče Sava v soteski, ki se pred vasjo razširi v jezero, v Prašah pa je tudi zanimiv polotok, ki se zajeda globoko v Trbojsko jezero in ponuja lep razgled na Trboje in Mavčiče.
Sledi krajši neposeljen del in že smo v Mavčičah , po katerih se imenuje elektrarna, ki smo jo obiskali v Mošah. Na koncu vasi si jo lahko od daleč še enkrat ogledamo. Do Mavčič so si vasi sledile druga za drugo, zdaj pa vendarle lahko spet malo dlje kolesarimo po naravi, med polji in gozdovi.
Po prijetnem cestnem odseku se pripeljemo do naselja Podreča in naprej do Zbilj. Tam je naslednje savsko zajezitveno jezero in priljubljena izletniška točka. Do Zbiljskega jezera in dobrih gostišč s pestro ponudbo ob njem lahko pridemo, če na prvem križišču v Zbiljah zavijemo levo, po klancu navzdol in potem kmalu desno. Zbilje zapustimo po cesti, ki vodi skozi gozdiček proti Medvodam.

Slalom skozi Medvode
Dobrih 30 kilometrov je že za nami, ko pred Medvodami na vrhu medvoškega klanca pripeljemo do krožišča. Kolesarska steza je speljana skozi podvoz pod krožiščem. Na drugi strani pa nas v naslednjih nekaj sto metrih čakajo vaje iz orientacije v prostoru oziroma slalom po ulicah. Da pa prave poti vendarle ne bi preveč iskali, jo bomo tukaj podrobneje opisali: od podvoza peljemo naravnost še dobrih sto metrov, potem pred šolo zavijemo levo v Svetje in na koncu ulice še enkrat levo. Na naslednjem križišču zavijemo desno in se ob glavni cesti spustimo proti Sori, na križišču pred nogometnim igriščem zavijemo levo v podvoz in naprej po cesti mimo trgovskega centra. Pred medvoško občinsko stavbo in knjižnico zavijemo desno na most in po njem čez Soro, ki se kmalu za mostom na naši levi izliva v Savo. Po svoji legi med Soro in Savo so Medvode dobile svoje ime. Včasih je s tega mostu zanimivo opazovati, koliko ribičev preskuša svoje znanje in izkuša srečo. Takoj za mostom zavijemo levo mimo picerije in policijske postaje. Na koncu ulice zapeljemo desno do semaforiziranega prehoda za pešce in kolesarje. Ko se nam prižge zelena luč na semaforju, prečkamo Gorenjsko cesto in peljemo naravnost še 50 metrov in pred železnico zavijemo levo na krajšo makadamsko cesto, ki pelje mimo teniških igrišč in bencinske črpalke. Po makadamski cesti peljemo do semaforja in železniškega prehoda, kjer zavijemo desno čez železnico in takoj nato levo proti Mednemu. Tako, Medvode so zdaj za nami in križarjenja po ulicah ter ostrih zavojev bo poslej manj. Od tu naprej vozimo ob železnici, dokler ne pridemo do desnega ovinka, sredi katerega zavijemo levo čez mostiček, nato pa moramo malo bolj pritisniti na pedala v manjši klanec, ki se konča pri hotelu Medno . Hotelska restavracija vam lahko ponudi okusno hrano in pijačo, poleg nje pa še lep razgled na Gorenjsko in na kraje, skozi katere smo pravkar kolesarili.

Tabor v Vižmarjah
Od hotela naprej se peljemo ob robu gozda in nato, še preden pridemo do zelo prometne glavne ceste, zavijemo desno v Medno in nadaljujemo naravnost proti Stanežičam. Ko po slabih dveh kilometrih pridemo do Stanežič, za košato lipo na začetku vasi in še pred klancem zavijemo levo na makadamsko cesto po klancu navzdol mimo peskokopov in skozi podvoz pod cesto in železniško progo na drugo stran proti Savi. Pa ne čisto do tja. V gozdičku zavijemo desno, nato pa vseskozi naravnost oziroma levo po bolj zvoženi cesti, dokler na Brodu spet ne pridemo do asfaltirane ceste. Nekaj sto metrov desno sredi polj je pred Vižmarji spomenik največjemu slovenskemu taboru , ki se ga je 17. maja 1869 na tem mestu udeležilo kar okoli 30.000 ljudi.
Pot nadaljujemo naravnost čez križišče. Zelo blizu cilja smo že. Pot nas vodi le še mimo savskih brzic, kjer je slalomska tekmovalna proga za kajak in kanu na divjih vodah. Prva tekma v slalomu se je tu odvijala že leta 1939, še prej pa so se preizkušali na levem bregu Save, kjer je bil mlin. Nekaj sto metrov naprej vzdolž Save pridemo do Tacenske ceste, kjer na semaforiziranem križišču zavijemo levo proti tacenskemu mostu čez Savo. Z mostu bomo na naši levi videli staro hidroelektrarno Brod iz leta 1922. Ko pripeljemo z mostu, je pred nami na levi parkirišče, kjer smo začeli današnjo pot ob Savi gor in dol.

Je na parkirišču gneča? Ne čudite se, zdaj veste, zakaj! In pogled na današnji števec: 39 kilometrov. Ni slabo.

Rojstna hiša Franca Rozmana - Staneta v Spodnjih Pirničah
V Pirničah je rojstna hiša Franca Rozmana - Staneta, legendarnega poveljnika slovenske partizanske vojske.

Rojstna hiša Jakoba Aljaža v Zavrhu
V vasici Zavrh pod Šmarno goro je bil leta 1845 rojen eden največjih Slovencev Jakob Aljaž: duhovnik, skladatelj, gornik, predvsem pa zaveden Slovenec. Spominjamo se ga kot domoljuba, ki se je zavedal nevarnosti nemškega vpliva. Z lastnim denarjem je na vrhu Triglava, najvišje slovenske gore, odkupil zemljišče in na njem leta 1895 postavil znameniti stolp, imenovan po njem, ki že postaja naš nacionalni simbol. S tem je v obdobju tekmovanja slovenskih in nemških planinskih društev v Julijskih Alpah poudaril, da je Triglav slovenska gora. Tudi njegova pesem »Oj Triglav, moj dom« je med najbolj priljubljenimi slovenskimi umetnimi pesmimi: ne samo med planinci, ampak med vsemi Slovenci.
V spomin na njegov rojstni dan Medvode praznujejo 6. julija svoj občinski praznik. Občina Medvode je njegovo rojstno hišo odkupila in obnovila kot kulturni spomenik.

Smledniški Stari grad
Grad stoji čisto na vrhu hriba na kraju, kjer je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče, pozneje pa rimska utrdba. Grad se prvič omenja leta 1136 v zvezi z vitezom Ulrikom. Prvoten romanski grad je obsegal mogočen samostojno stoječ obrambni stolp, obdan z jarkom. V zreli gotski dobi so okrog stolpa obzidali grajsko ploščad in potem v stoletjih dograjevali bivalne stavbe in obrambne stolpiče. Ker ga pozneje niso prezidavali, sta se v najčistejši obliki ohranila zasnova in razvoj srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji.
Njegova lega je bila skrbno izbrana in je omogočala strateški nadzor nad cesto proti Italiji in seveda brodom čez Savo. Take lokacije so spretni oblastniki že zdavnaj izkoriščali za bogatenje z nekakšnimi dajatvami. Saj veste, kako to gre: »za pokrivanje stroškov«, »za varovanje pred roparji«, »za ...« itd. – izgovorov in vzrokov je, kolikor hočete. In denar je lepo vsak dan pritekal, če ne pritekal, pa vsaj kapljal. Sčasoma se ga je nabralo kar precej in življenje je bilo lagodno.

Kalvarija v Smledniku
Kalvarijo s štirinajstimi baročnimi kapelicami in tremi križi na vrhu so postavili že leta 1772, in sicer v ravni črti med gradom ter Krvavim znamenjem na ravnici pri Valburgi. Kapelice so v desetletjih po drugi svetovni vojni precej propadle, a so jih zadnja leta tako lepo obnovili, da je kraj nanje upravičeno ponosen.

Lazarinijev grad
Dvorec Valburga ali kot mu pravijo domačini: Lazarinijev grad je renesančni objekt značilne arhitekture. Nastal je v 17. stoletju, ko so si grofje Andeški, lastniki smledniškega Starega gradu, priznali, da grizenje kolen v breg morda res ne pripomore toliko k dobremu počutju in zdravju stanovalcev, da bi bilo vredno vsakodnevnega truda, in se odločili zgraditi novo domovanje na ravnini. In so ga res. Pa še kakšnega! Pred njim je 200-metrski drevored divjih kostanjev, za njim je grajski park z vrtom in v njem so čudovite freske s fantazijskimi podobami iz grške mitologije. Res je lep. Pa še tole: do konca druge svetovne vojne je bil v lasti baronov Lazarinijev, nato je bil nacionaliziran in leta 1991 vrnjen potomcem. Pozimi leta 2007 je v njem nekdo podtaknil požar, ki je opustošil prav najlepšo – viteško dvorano.

Trbojsko jezero in HE Mavčiče
Savo med Mošami in Mavčičami pregrajuje jez hidroelektrarne Mavčiče. Za njim je nastalo pretočno Trbojsko jezero, ki se s površino okrog enega kvadratnega kilometra uvršča med deset največjih slovenskih jezer. Elektrarna je začela delovati leta 1987. Njena moč znaša 38 MW, energijo pa pridobiva z dvema kaplanovima turbinama. Elektrarna je zanimiva še zaradi posebnosti, da pridobiva elektriko tudi s sončnimi celicami, nameščenimi po jezu in objektih.
Zajezitev je dvignila gladino Save za več kot 19 metrov, kar je botrovalo nastanku Trbojskega jezera, ki zdaj s spremenjenim naravnim bivalnim okoljem ponuja zatočišče vse številnejšim vodnim pticam. Jezero postaja pomembno tudi za turizem in rekreacijo.

Kranj
Staro mesto Kranj, v starejših omembah tudi Carnium, Creina, Chreina, Krainburg, je zgodovinsko mesto na konglomeratnem pomolu med rekama Sava in Kokra. Območje mesta je bilo poseljeno vse od obdobja Keltov v prvem tisočletju pred našim štetjem. Enega od svojih vrhuncev je doživelo po preseljevanju ljudstev in poselitvi Slovencev v 7. stoletju, ko sta bila postavljena strateško pomembna utrdba in z njo povezano naselje, kar dokazuje največje staroslovensko grobišče, ki je bilo odkrito v Sloveniji.
Srednjeveška zasnova mestnega jedra Kranja je zgrajena v značilni piramidalni obliki, ki jo poudarjajo cerkveni zvoniki. Druga značilnost je os sever–jug, ki jo nakazuje vizualna povezava zvonika kranjske župne cerkve in vrha Storžiča. Nedvomno načrtna postavitev višinskih dominant po mestnem prostoru uvršča Kranj med kompozicijsko najbolj pretehtane urbane organizme pri nas in v Srednji Evropi.
Naravna znamenitost mesta Kranj je kanjon Krke, nad katerim je staro mestno jedro.

Zbiljsko jezero in hidroelektrarna Medvode
Hidroelektrarna Medvode, katere jez z mostu pri Verjah vidimo na desni, je bila postavljena leta 1953. Zaradi zajezitve se je gladina Save dvignila za več kot 20 metrov in nastalo je Zbiljsko jezero, ki torej ni tako zelo staro, kot se na prvi pogled zdi. Moč elektrarne znaša 26 MW, dajeta pa jo dve kaplanovi turbini. Zbiljsko jezero je priljubljena izletniška točka z bogato gostinsko ponudbo.

Spomenik taborskemu gibanju v Vižmarjah
Nekaj sto metrov desno sredi polj je pred Vižmarji spomenik največjemu slovenskemu taboru, ki se ga je 17. maja 1869 na tem mestu udeležilo kar blizu 30.000 ljudi. Si predstavljate ozvočenje? Težko, ker ga takrat še ni bilo. In tako so udeleženci bolj klepetali med sabo, kot da bi poslušali narodnozavedne besede. Ampak pomembno je, da so bili tam. Tabori so bili namreč politično usmerjene prireditve »besede pod milim nebom«, kjer so prosvetljeni in domoljubno zavedni mladoslovenci spodbujali narodno zavest takrat pretežno kmečkih ljudi. To je bil sedmi tabor po vrsti in daleč največji. Prvi je bil v Ljutomeru leto prej.

Brzice v Tacnu
Na Savi je v Tacnu postavljen stari jez, ki ga uporablja stara mestna elektrarna. Voda se preliva tudi čez jez in tam so uredili brzice, na katerih sta vadbeni center in proga za slalomska tekmovanja v kajaku in kanuju na divjih vodah.
Tekme so dolgo potekale le na vodi pod zapornico, šele leta 1952 so se spustili tudi čez njo. Tri leta pozneje je proga gostila svetovno prvenstvo, ki si ga je ogledalo kar okoli 15.000 ljudi. Za ta šport in tiste čase je to izredno velika številka. Se še spominjamo tabora? Kraj ima očitno neko privlačno moč za ljudske množice!

Gostilna Košir v Tacnu
Gostilna Košir, ki stoji ob samem vznožju Šmarne gore, ima častitljivo tradicijo. Že desetletja privablja posameznike, družine in skupine, ki jo obiskujejo za okrepčilo, počitek, razvedrilo in druženje. Znana je po dobri domači hrani, dobri postrežbi in celodnevni dostopnosti vse dni v tednu. Senčni kostanjev vrt in otroško igrišče pričarata udobje.

Okrepčevalnica Sava v Vikrčah
Ponudba pijač in osnovnih jedi.

Kavarna Dvor v Tacnu
Kavarna, slaščičarna in prenočišča z zajtrkom.

Kavarna in slaščičarna Lunca na Bregu ob Savi
Spotoma si lahko pogasite žejo, ob prijazni postrežbi pa se boste težko uprli tudi kateri od sladkih dobrot, ki vam jih bodo ponudili.

Hotel Kanu
Hotel Kanu, ki ga odlikujejo tri zvezdice, ima poleg hotelske ponudbe in restavracije z mediteransko kuhinjo tudi večnamenski prostor za šport in zabavo, caravaning – postajališče za avtodome – in panoramsko ladjo St. Lucija, ki pluje po Zbiljskem jezeru.

Hotel Medno
Poleg hotelskih sob Hotel Medno, ki je tik ob naši poti, v svoji restavraciji ponuja veliko okusnih jedi in pijač, s terase pred hotelom pa je ob jasnem vremenu prelep razgled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniške Alpe.

Gostilna pri Jelenu, Vižmarje
Gostilna in picerija Jelen je v svoji preteklosti skupaj z lastniki doživljala vzpone in padce, zdaj pa je prenovljena in spet bogati gostinsko ponudbo Šentvida in okolice.

Zaklad pod Starim gradom nad Smlednikom
O gradu kroži zgodba iz ljudskega izročila, ki pravi, da je na gradu pred davnimi časi bival graščak, ki je strašno rad kockal. To sicer stane, vendar je imel prihodke zagotovljene in si je »luksuz« lahko privoščil. Ko je nekoč baje igral s samim hudičem, je najprej zaigral vse imetje, nato lastno hčer in na koncu še dušo. Da pa vendarle ne bi šlo vse »k hudiču«, se je premeteni graščak domislil zvijače in največje dragocenosti zakopal pod gradom. Ko je hudič naslednjega dne prišel po priigrano, se je moral obrisati pod nosom. Menda je takrat v jezi uročil graščakovo hčer v kačo in ji ukazal, da mora za vse večne čase čuvati zaklad. Iz tega sledi svarilo za tiste, ki se bodo lotili iskanja: »Bodite previdni, da vas ne piči kača!«

Tek na Šmarno goro
Tek na Šmarno goro je tradicionalna množična športna prireditev, ki vsako leto poleg rekreativcev privabi tudi kakovostne mednarodne gorske tekače.

Kolesarske dirke v Kranju
V Kranju v začetku julija vsako leto priredijo mednarodno kolesarsko dirko za Veliko nagrado Kranja in dirko po ulicah Kranja, katere del poteka tudi po trasi naše poti ob Savi.

Zbiljska noč
Vsako leto je v juliju mednarodni glasbeni festival ob Zbiljskem jezeru.

Pot nas vodi pretežno po asfaltiranih cestah skozi številne vasi in med polji. Dva krajša odseka (Moše–Trboje in Stanežiče–Brod) sta makadamska. Ob poti je množica gostinskih lokalov.