Dobimo se v Krašcah
Vas Krašce leži nedaleč od Moravč nad dolino Rače. Kraj je dobil ime po kraški pokrajini. Vsaka slovenska vas nosi sporočilo preteklosti, v katerem so strnjene izkušnje ljudi, ki so stoletja živeli v sožitju z naravo in okoljem. Le tako so lahko preživeli. Redke pa so vasi, ki želijo to sporočilo prenesti tudi prihodnjim rodovom. Pot se začne pri gasilskem domu v Krašcah; krenemo proti jugu v smeri Spodnji Tuštanj, kjer je informativna tabla . Jeklenega konjička lahko parkiramo nasproti gasilskega doma ali pa pri gostilni Frfrau v bližini.
Z odprtimi očmi
Po nekaj metrih zavijemo desno v vas po srednji poti . Trasa je razmeroma dobro označena s smerokazi. Markacija , ki nas bo usmerjala na poti, je kvadratne oblike, na beli podlagi je zeleno obarvan del vodnega kolesa. Javorn'kova hiša je ena od dveh starih kamnitih hiš v Krašcah . Star kamniti portal iz moravškega peščenjaka krasijo nova vhodna vrata iz masivnega lesa . Hiša je zanimiva tudi z zadnje strani . Pri kozolcu za hišo se pot, ki teče ob obori, začne spuščati proti Rači .
Proti Mecetovem mlinu
Na nekoč mogočen Mecetov mlin nas danes spominjajo le razvaline . Mlin je bil najprej last tuštanjskega graščaka. Ohranili so se gospodarsko poslopje , mlinščica in perišče, kozolec na kozla pa je obnovljen . Številni kozolci, ki jih vidimo v okolici, kažejo, da so bili tod doma spretni tesarji (cimpermani). Sploh je tesarstvo ena izmed najstarejših obrti na Slovenskem. Za kozolcem ob Rači je previsna stena in vhod v Majcetovo jamo . Jama je nastala ob tektonski prelomnici, ki je dobro vidna na stropu. Prostoren vhod se hitro zoži in se konča v neprehodnih rovih v očem skriti podzemni svet. Povzpnemo se na strmi breg Rače.
Valovita kraška pokrajina
Nasproti razpela (križa) je majhna kraška vrtača . Razpela so postavljali v zahvalo, spomin ali opomin na dogodke, ki se ne bi smeli več zgoditi. Na pašniku opazimo s kamenjem zasut manjši kraški udor . Skozi pokrajino, v kateri se mozaično prepletajo gozdovi in travniki , pridemo do velike gozdne jase. Prečkamo jo po sredini in desno od lovske preže nadaljujemo v gozd do lesene lese pri Mohorjevem mlinu. K lesi se bomo vrnili, ko bomo obhodili zahodni del poti.
Gori doli naokoli po soteski Rače
Mohorjev mlin ima še originalno opremo . Pri mlinu prečkamo Račo in se zopet povzpnemo na njen strm breg . Na vrhu stoji Videgarjeva domačija z zbirko starin , , , maketo žage, mlina in še česa. Če so njeni stanovalci doma, vam jo z veseljem pokažejo. Skozi lesena vrata se zopet spuščamo proti Rači. Zaradi strmih brežin se ob vodi niso razrasli večji kompleksi jelševega in jesenovega gozda. Panjasti gabrovi sestoji segajo vse do struge . Včasih so gabrove prekle sekali za butare. Vehovčev mlin je skrajna zahodna točka naše poti. Prečkamo most , se vzpnemo na brežino in se spustimo nazaj proti Mohorjevem mlinu.
Gremo žehto izpirat
Ob kraškem izviru je velika zajemalka za žejne pohodnike . Izvir nikoli ne presahne in ima stalno temperaturo. Sredi doline je na ogled še leseno vodno kolo . Ohranjeno je tudi perišče s perilniki . Še ne tako daleč nazaj so na periščih ženske izpirale žehto – perilo, ki so ga bile doma oprale na roke. Do lesene lese se vrnemo mimo Mohorjevega mlina . Pred mostom zavijemo desno na pot ob brežini .
Proti sv. Andreju
Za mogočno novo hišo stoji opuščen Kižev mlin . Mlinskih koles ni več, notranjost mlina z mlinsko opremo pa je v celoti ohranjena. Pot nadaljujemo po makadamski poti po Suhi dolini pod strmimi pobočji s cerkvijo sv. Andreja. Dolino je v preteklosti izoblikoval vodni tok. Ob levem robu dolinice občasno teče potoček, ki izvira v Vodni jami pod cerkvijo sv. Andreja in se pri Kiževem mlinu izlije v Račo. Levo se odcepi strma pot po brežini do cerkve sv. Andreja . Če si želite ogledati cerkev s starimi freskami , vprašajte za ključ pri Kosmačevih zraven cerkve. Preko Suhe doline , gremo proti prvim hišam v Krašcah .
Zopet v Krašcah
V vasi sta se ohranili dve stari kmečki hiši . Nad vhodnimi vrati ene od njih je zapisana letnica 1897 . Malo naprej od stare domačije nas pozdravljajo orjaška vaška lipa in stari sadovnjaki, ki jim rečemo tudi visokodebelni ali travniški sadovnjaki . Ker so bile krošnje dreves visoke, se je pod njimi lahko pasla živina. Tako je bil sadovnjak hkrati tudi pašnik oziroma travnik.
Na naši kratki poti smo prisluhnili šepetu narave, opazovali, vonjali, tipali in tudi okušali. Pomislite – koliko stvari bi spregledali, če vas ne bi opozorili nanje? Raziskujmo svoj domači kraj z vsemi čuti...