Katapult
»Pridi, Vanč,« ga je glasno poklical Anže, ko je šel še z dvema svojima prijateljema mimo njegovega doma, »napravili bomo katapult.« Bila sta še Nacek in Jožko, oba doma iz vasi, iz Trzina.
»Počakajte, počakajte, kaj pa je to katapult?« jih je vprašal.
Niso mu odgovorili, odhiteli so kar naprej in mu v naglici le od daleč vpili: »Pridi nad kamnolom, pa boš videl!«
In že jih ni bilo več. Vanča pa je začelo srbeti v glavi, le kaj neki bi to bilo. Toliko časa ga je kljuvalo v glavi, da je kar pozabil očetovo naročilo, kaj mora še postoriti. Mahnil jo je tja na vrh Ongra.
Seveda takrat kamnolom v Trzinu ni bil tako velik, kot je postal pozneje. Kamenje so le malo lomili in še to ročno, z železnimi drogovi, krampi, seveda so pri tem uporabljali tudi lopate. Nakladalnih vozičkov še niso poznali, vsaj ne v tem delu podeželja. Takrat je bilo le nekaj metrov prostora tam spodaj. Če si vrgel kamen z vrha, je kar daleč poletel, otroci so večkrat metali kamne in se preizkušali, kdo ga bo dlje zalučal.
Ko je Vanč prišel na vrh kamnoloma, sta Nacek in Jožko z vso silo upogibala mlad in ne preveč debel jesen, prej bi se reklo zelo debelo preklo, pa jima ni uspelo. Vanč je že od daleč videl, kako jima je drevesce že enkrat ušlo iz rok in veselo švignilo ponovno tja gori visoko pod nebo.
»Pomagaj, pomagaj!« mu je zavpil Nacek, a zaman, spet jima je ušlo iz rok.
»Zakaj nisi prej prišel? Zdaj pa kar splezaj na drevo, jaz sem že utrujen,« se je pritoževal Jožko.
»Kako? Na drevo?« ju je spraševal. In že sta mu razložila, da je treba splezati na drevo in ga nato, ko se bo spustilo in upognilo, z Vančem vred čim bolj spustiti do zemlje, onadva pa ga bosta v hipu lahko privezala z vrvjo ob bližnjo skalo.
In res se je Vanč povzpel visoko na jesen, skoraj že čisto na konec, tako visoko, da se je drevesce začelo počasi upogibati proti tlom. Seveda pa je bil pri takem početju strah moteč, saj bi Vanč lahko štrbunknil z zlomljenim vrhom na zemljo. Tokrat jim je uspelo, trdno so drevesce pritiskali k tlom in že je bilo močno privezano za skalo.
»Kar dobro drevo sem izbral, se ti ne zdi?« je dejal Nacek Jožku.
»Ja, ja, ravno prav je debelo in vitko, pomembno je, da ni predebelo in da se pri zvijanju ne zlomi, sicer bi videl vraga!« je porogljivo pogledal Vanča.
»Imeli smo pač srečo, kajne Nacek?«
»Kakšno srečo, to je znanje!« mu je veselo odgovoril.
Skratka, katapult je bil skoraj pripravljen.
»Kaj pa bosta zdaj storila?« je Vanč radovedno spraševal.
»No, poslušaj,« mu je začel skrbno razlagati Nacek, »take naprave oziroma neke vrste top so imeli včasih Turki in graščaki za obrambo svojih gradov, tako mi je povedal oče, in sem se spomnil, da bi tudi mi naredili nekaj podobnega.«
In mu je lepo pojasnil. Nacek je prinesel večjo pleteno košaro, ki so jo močno privezali za drevo.
»Zdaj boš videl, kaj je moč!« je ves vzradoščen skoraj vpil Nacek. »Pa glej, da se boš pravočasno odmaknil od drevesa, sicer boš še ti poletel s kamenjem.«
Seveda so veje prej malo oklestili oziroma obsekali. V košaro so položili precej velik kamen, kar manjšo skalo, saj je bila skoraj vsa košara polna.
»Bodita pozorna. Ko bom prerezal vrv, pridita pogledat, kako daleč bo skala poletela.«
Seveda so bili vsi polni pričakovanja in razburjeni, o nevarnosti, da se pri tem lahko komu kaj pripeti, jim še na misel ni padlo, kam bo skala padla pa tudi ne, saj bi spodaj kaj lahko tisti trenutek kdo prišel mimo in bumf na glavo in že ga ne bi bilo več. A to jih ni skrbelo, saj v tistem času ljudje niso toliko hodili naokoli, držali so se bolj doma in Nacek se je zanašal na to.
»Pazi zdaj!« ju je naglas opozoril in z ostrim nožem prerezal vrv. Mlado upognjeno drevesce je kar poletelo v nebo, z njim pa kamenje, ki je bilo v košari.
V trenutku so bili vsi na robu kamnoloma. Niso mogli verjeti svojim očem, skala je poletela najprej visoko pod nebo, nato pa je začela padati daleč, daleč tja na travnik spodaj.
»Bravo, bravo!« so vsi vpili v en glas od navdušenja.
»Še bomo poskusili. Ali ni zabavno?« ju je spraševal Nacek.
»Seveda, seveda, dokler se bo dalo!«
In res so se zabavali na ta račun, še nekajkrat so naredili katapult, dokler se nekega dne ni košara predčasno odvezala oziroma razsula in jim je kamenje padlo skoraj na glavo. Pa niso odnehali, povedali so še drugim prijateljem, zato je bilo kar nekaj skal že tam doli pod kamnolomom. To je bilo navdušenja! In po vasi so že šušljali o katapultu.
Starši so vse to jemali kot igro vse dotlej, ko je nekega dne šel tam mimo pod Ongrom grajski lovec in gozdar Maks, ki se je lepo počasi namenil v grajske gozdove. Ko je šel mimo oziroma pod Ongrom, mu je nad glavo priletel ogromen kamen. Neznansko se je prestrašil, kajti res še ni videl, da bi tako velike skale letele po zraku. Ozrl se je proti kamnolomu v hosto in opazil otroke, ki so se veselo smejali. »A to je,« mu je stopilo v glavo, »otroci mečejo kamenje! No, pa poglejmo, kaj se tam gori dogaja,« si je mislil, in že je tiho in neopazno pohitel h kamnolomu. Otroci so se pravkar pripravljali na naslednji strel iz katapulta. Počakal je, da so delo dokončali, nato pa jih je s svojo prisotnostjo presenetil. Bilo je prepozno, niso mogli več pobegniti, pa le zakaj naj bi, saj niso nikomur nič hudega storili. Gozdar pa jim jih je pošteno napel, kaj vse bi se jim lahko pripetilo pri tako nepremišljenem igranju. Zahteval je, naj takoj prenehajo to nevarno igro in zagrozil, da bo povedal staršem, kaj počnejo v gozdu nad kamnolomom. Fantje so bili globoko razočarani in poparjeni, ko pa jim je gozdar povedal, da je šlo kamenje čez njegovo glavo in kaj bi se zgodilo, če bi zadeli voz z vprego, so se nekako potolažili in se razšli vsak na svoj dom.
Čez kak dan pa so jih še doma pošteno slišali, vsak pač po svoje. In igra je potem zastala, ostal je le še spomin in lep občutek, da se je katapult dobro obnesel.
Minila so leta, Vanč je ostal Vanč, Nacek je postal Nace in Jožko Jože. Bili so že fantje, nič več otroci, in tega so se tudi sami že kar dobro zavedali. In zgodilo se je lepega dne čez več let, da so prav tam pod kamnolomom taborili francoski vojaki. Najprej so bili v naši deželi dobrodošli, zaradi vse večjih davkov in grobosti pa so začeli našim ljudem presedati. Zato so se jim ljudje začeli upirati. Temu so botrovali tudi vse večji uspehi avstrijske vojske. Trzinci so šušljali, da bi jo Francozom zagodli, kajti nič kaj jim ni ugajalo, da so taborili pred njihovim nosom.
Vanč, Nace in Jože pa so bili zdaj že toliko stari, da bi jih lahko še v vojsko poklicali, zato je bilo treba Francoze prepoditi iz Trzina. Pa le kako, saj je bilo na travniku pod Ongrom vse polno šotorov z oboroženimi vojaki!
Pa se je Vanč nekega dne spomnil in je omenil svojo namero še Jožku in Nacetu. Takoj sta se strinjala. »Tako jim bomo podkurili, da ne bodo vedeli, kdo jih preganja.« Dogovorili so se, da jih bodo napadli s katapultom. Ogledali so si primerna drevesa in našli kar štiri, ravno pravšnja, ki so rasla na obronku kamnoloma. Podnevi so si odbrali še kamenje ter si pripravili košare in vrvi. Proti večeru pa so skrivoma upognili drevesa in pripravili katapulte za streljanje. Samo še vrvi bo treba prerezati. Za to pa so zadolžili Vanča, ki je bil najbližje doma. Domenili so se, da jih bo sprožil, ko bodo vojaki že počivali.
In res je bilo tako. Ko je v cerkvenem stolpu odzvonilo enajst, je Vanč prerezal vrvi, drugo za drugo seveda, pa s kar precejšnim strahom, saj ni vedel, kakšne bodo posledice.
Ko so skale priletele v tabor, tam doli pod Ongerjem, druga za drugo, je straža kar okamenela, v taboru pa je nastal tak trušč, vik in krik, da je bilo kaj, kaj ne, saj niso vedeli, od kod leti kamenje in se niso mogli boriti proti nikomur. V trenutku je bilo razdrtih kar nekaj šotorov, kar nekaj vojakov je imelo razbite glave. Povelja so padala zdaj sem, zdaj tja. Vse, kar se je slišalo, je bilo le nekaj strelov iz topa, ki so jih izstrelili bolj iz strahu kot v bran.
Vanč pa se tisti večer ni upal domov, prespal je kar v kamnolomu v nekakšni kraški jami, ki se še danes lahko vidi in se je tudi tedaj dalo skriti vanjo. Dopoldne pa se je s sekirico in lažjo suho smreko čez ramo odpravil proti domu. Pa ne kar naravnost, marveč tja proti grajskim, kjer je bilo varneje. Francozi so si naslednji dan ogledali skale, ki so jim prejšnji večer priletele na glavo, in niso mogli doumeti, kako in kdo jih je zmetal tako daleč. Z rokami jih ni mogel vreči, le kako, saj bi moral biti velikan in ne človek. Ogledali so si tudi vrh kamnoloma, pa razen nekaj vej in oguljenih jesenov niso videli ničesar, nihče ni nič posumil, sicer bi najbrž tudi Trzincem trda predla. Še nekaj dni so se zadrževali, nato pa so se preselili drugam, saj je bilo v Trzinu prenevarno. Baje so prav te Francoze čez nekaj dni Mengšani in Trzinci prav pošteno naklestili na Mengeškem polju.
Vanč, Nace in Jože pa so pozneje dobili dragoceno pohvalo od samega presvetlega avstrijskega cesarja. Kdor ne verjame, naj stopi tja gor na Dunaj oziroma na cesarski dvor, kjer hranijo pohvale. Tam si jih lahko ogleda. Seveda pa se bo moral zelo potruditi, da jih bo našel!