Sračja dolina
Sračja dolina, tudi dolina Črnušnice, se razteza ob potoku Črnušnica na gričevnatem območju Rašice severozahodno od Črnuč in je rekreacijsko območje Ljubljane in območje naravnih vrednot. Zaradi prepleta močvirnatih terenov in bogatega vodnega omrežja je Sračja dolina ekološko pomemben predel v regionalnem merilu in je predvidena za vključitev v Krajinski park Rašica-Dobeno.
Sračja dolina je široka položna dolina, ki se razširja jugovzhodno od Rašice ob potoku Črnušnica vse do Črnuč. Dolino je najprej izkopala Črnušnica, vendar so jo nato zasipavali potočki s svojimi naplavinami. Med ledenimi dobami je bilo zasipavanje okrepljeno, saj sta se povečali tudi soliflukcija in denudacija okoliških hribov. V spodnjem delu doline je verjetno v geološki preteklosti Sava s prodom zajezila dolino in na območju Gmajne je verjetno nastalo jezero, pozneje močvirje. Tako so se nabirale plasti gline in šote. Sklepamo lahko, da je nastala zajezitev, saj je terasa, kjer leži središče Črnuč in Stare Črnuče, prodnata.
Zaradi položnosti je dolina močvirna, čeprav si je Črnušnica do danes izkopala poglobljeno strugo, dolgo skoraj 2 km. Nasploh struge potočkov v spodnjem delu doline v naselju Gmajna drenirajo zamočvirjena tla.
Leta 2000 je bila na 155 ha veliki površini popisana favna (vrbnice, mladoletnice, kačji pastirji, metulji, dvoživke in ptiči) ter vegetacija in izdelana ocena naravovarstvene vrednosti območja. Sračja dolina se je pokazala kot pomemben življenjski prostor redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Evidentirano je bilo 29 predvsem močvirnatih in mokrotnih habitatov, ki dajejo dom 272 vrstam in podvrstam praprotnic in semenk, 45 vrstam ptic, 8 vrstam dvoživk, 53 vrstam dnevnih metuljev in 6 vrstam kačjih pastirjev. Sračja dolina je predvidena za vključitev v načrtovani Krajinski park Rašica-Dobeno.
Rašica
Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na severnem robu Ljubljanskega polja na 430 m nadmorske višine. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260.
Hrib Rašica je zakraseli osamelec z najvišjo točko na Vrhu Staneta Kosca (641 m), poimenovanem po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913–1941), domačinu z Rašice. Na vrhu je visok kovinski razgledni stolp, s katerega je čudovit razgled na vse strani, najlepši pa je na Kamniško-Savinjske Alpe. Tik pod vrhom stoji Planinski dom Rašiške čete (631 m), ki ga upravlja PD Rašica iz Ljubljane Šentvida.
Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto proti Spodnjim Gameljnam v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.
Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov.
Cerkev Svetega križa
Cerkev Svetega križa je bila prvič omenjena leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. V prvi svetovni vojni leta 1917 je ta cerkev v vojne namene oddala dva zvona, ostal je le srednji zvon, težak 168 kg, iz leta 1778. Leta 1924 je dobila cerkev dva nova bakrena zvona. Med drugo svetovno vojno so Nemci cerkev požgali hkrati z vasjo in je bila do prve obnove leta 1968 ruševina, ostal je le zvonik. Zvonove so rešili prebivalci vasi Dobeno, ki so jih do obnove tudi hranili.
Dokončno je bila obnovljena leta 1989, o čemer priča tudi bakrena plošča pred vhodom v cerkev.
Kras in jame na Rašici
Na območju Rašice je veliko kraških jam. Tukaj je registrirano devet jam, ki pa niso odprte za javnost. Skupna dolžina rovov jam na Rašici je 319 m in skupna globina 110 metrov. S svojimi dimenzijami izstopa Brezno 1 pri Dovčarju, ki je tudi največja in najgloblja jama v občini. Rašiške jame gostijo razne živalske vrste, ki so prilagojene okolju z manj svetlobe in se v podzemlju zadržujejo večji del življenja (jamski pajek), ali pa le živali, ki prebivajo v jamah le občasno (netopirji, jamske kobilice, polži ipd).
Obširno in zanimivo strokovno gradivo o jamskem svetu v Mestni občini Ljubljana, iz katerega so povzeti navedeni podatki, je v letu 2009 pripravilo Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, ki je leta 2010 praznovalo 100-letnico neprekinjenega raziskovanja jam.