Sava šumi
Današnjo pot, bolje rečeno sprehod, začnemo na znanem in priljubljenem parkirišču v Tacnu pod Šmarno goro . Do tam se pripeljemo s kolesom, avtobusom ali avtom. Izlet lahko začnemo v smeri urnih kazalcev ali v nasprotni, protiurni smeri. Predlagamo, da se odločite za sourno smer, če ste izlet načrtovali popoldne, in za protiurno smer, če se nanj odpravljate dopoldne. V nadaljevanju je opisan popoldanski izlet. Začnemo ga, kot že rečeno, na parkirišču, od tu gremo do mostu prek Save . Z mostu se lepo vidijo rečne brzice , na katerih so urejene kajakaške proge za divje vode, ter hidroelektrarna Brod , ki melje vodo že od leta 1928. Prek mostu pridemo do semaforja na Tacenski cesti, kjer zavijemo na desno na Marinovševo cesto. Na levi pustimo za sabo novo stanovanjsko naselje , zgrajeno na mestu nekdanje tkalnice. Od tam je samo še nekaj korakov do vhoda v kajakaški center.
Brzice Savice
Prek parkirišča se napotimo do vode in čez ločni most do otoka, kjer si lahko od blizu ogledamo prostor za tekmovanja in treninge kajakašev . Če gremo na desno in nazaj po otoku, lahko pridemo celo do elektrarne Brod , vmes pa si od starta do cilja ogledamo svetovno znano progo, kjer s kajaki tekmujejo na divjih vodah . Med potjo nazaj se splača potruditi še do zapornice na rečnem pragu. Rečni prag ustvarja brzice, ki so botrovale zamisli o spretnostnem tekmovanju s posebnimi čolni, zapornica uravnava gladino in s tem pretok vode po kanalu, kanal pa dovaja vodo turbinam v elektrarni. Za optimalno delovanje elektrarne mora biti pretok približno 24 m3/s. Preden so zgradili zapornico, so bile na reki samo brzice in na levem bregu mlin , ki še stoji, čeprav več ne deluje. Pod tem mlinom so včasih začenjali kajakaške tekme, dokler se ni pojavil junak, ki si je upal spustiti po brzicah pri zapornicah. Potem se je začelo ...
Ko si ogledamo zgodovinsko mesto prvih adrenalinskih tekmovanj s kajaki pri nas , se vrnemo prek ločnega mostu na desni breg Save, ob njem poiščemo pot, ki teče tik ob vodi, in po njej nadaljujemo naš izlet. Čez kakšnih 500 metrov – med hojo se odpirajo lepi pogledi na Savo in Šmarno goro – pridemo do Kajak kanu kluba in gremo ob naselju do roba gozda, kjer pot zavije stran od vode . Podobni, pretežno hrastovi gozdovi so nekoč rasli na obeh bregovih Save, sedaj pa so skoraj izginili. Ob robu gozda se čez kmetijska zemljišča in skozi manjše naselje , ki spada že v Medno, sprehodimo do visečega mostu prek Save v Mednem. Ta del poti ne ponuja razgledov na Savo, le tu in tam opazimo potko, ki se skozi gozd spusti do brežine in radovednim obljublja več lepih pogledov na okolico.
Prek viseče brvi na drugo stran Save
Z brežine se po poti spustimo do mostu . Nekoč se je končevala tik ob vodi, saj je približno na tem mestu vozil brod, ki po zgraditvi mostu seveda ni bil več potreben. V Mednem (na desnem bregu Save) je bila železniška postaja, zato je veliko okoliških prebivalcev reko prečkalo prav na tem mestu. Seveda so si lažjega prečkanja Save želeli tudi Ljubljančani oziroma obiskovalci Šmarne gore, ki so se do Mednega pripeljali z vlakom. Takratna mestna oblast je tem željam prisluhnila in zgradila viseči most, kakršnega vidimo še danes. Dva železobetonska nosilca nosita jeklene kable , na katere je prek vešalk obešena celotna konstrukcija mostišča. Konstrukcija je lesena, namenjena pa je pešcem oziroma lahkemu prometu. Zaradi večje trajnosti so leseni deli mostu pokriti s streho. Most je bil predan v uporabo leta 1934 in je pomenil veliko olajšanje za številne uporabnike, saj so bili rešeni nezanesljivega broda. Zastonj pa to veselje vendarle ni bilo. Za prehod mostu se je plačevala mostnina, ki so jo pobirali v uti na desnem bregu. Mostnine že dolgo ne pobirajo, zato lahko most prečkamo brez skrbi in brez plačila. Zaradi svoje ozkosti se nam zdi daljši, kot je v resnici, in to je še posebej očitno, ko nam nasproti pripelje na primer kolesar. Srečanje je komaj mogoče.
Rocenska posest
Z mosta se odpirajo zanimivi pogledi na reko . Na sredini mostu je tudi nihanje konstrukcije več kot očitno. Oboje nam nekoliko zaustavi korak, ko pa vendarle pridemo do nasprotnega brega, gremo do hiš, kjer zavijemo v desno na asfaltirano cesto . Po njej pridemo do glavne ceste (Kajakaška cesta) ravno pri okrepčevalnici, kjer si lahko privoščimo požirek, okrepčilo ali pa samo počitek s pogledom na Grmado. Nedaleč naprej opazimo poligon , kjer vadijo bodoči policisti razne veščine, ki jih bodo potrebovali v poklicu. Tam prečkamo glavno cesto in se napotimo proti obronkom Grmade. Cesta nima pločnika, zato hodimo previdno ob robu. Ko se cesta zravna, se znajdemo pri Policijski akademiji v drevoredu , ki je nekoč pripadal Rocenski graščini. Dvorec iz 16. stoletja je nekoliko odmaknjen od ceste, še najbolj se mu približamo, če gremo na levo prek parkirišča (pri recepciji). Poleg ohranjenega, a močno predelanega graščinskega poslopja , v katerem je danes uprava Policijske akademije, je delno ohranjen tudi grajski park . Rocen je bil poleg Goričan in Smlednika edino gospostvo pri nas, ki je imelo dominikalno ali pridvorno posest, to je posest, ki so jo podložniki obdelovali izključno za potrebe fevdalca. Ostala gospostva so imela – če sploh – pretežno rustikalno (zakupno) ali srenjsko (skupno) posest. Rustikalno posest so obdelovali podložniki v zameno za dajatve in tlako, srenjsko posest pa so izkoriščali bodisi fevdalec bodisi podložniki – v tem primeru je šlo največkrat za pašnike in gozdove. Dvorec je danes del policijske akademije, zato ni prosto dostopen. Če vprašamo na recepciji, nam bodo morda dovolili, da pokukamo za ograjo in si ga ogledamo tudi od blizu.
Konec poti, žal
Sprehod nadaljujemo po Rocenski cesti in skozi naselje pridemo do Kajakaške ceste, kjer spet lahko hodimo po pločniku. Od tu je le še 100 metrov do cilja na parkirišču pod Šmarno goro. Če pa bi na prejšnjem križišču namesto za Rocensko cesto raje zavili na Ulico Janeza Rožiča, bi v približno isti smeri ter po Thumovi ulici čez 400 do 500 metrov prišli do cerkve sv. Jurija , ki je bila nekoč rocenska dvorna kapela. A to je že druga zgodba ...
Sprehajali smo se po krajih, ki jih večina Ljubljančanov skoraj ne pozna, saj so nekoliko odmaknjeni od vsakodnevnega vrveža, čeprav blizu mesta. Uživajmo v njih, dokler še lahko. Opazujmo lepote reke Save in prisluhnimo njenemu šumenju. Dolgo to ne bo več mogoče. Na mestu, kjer se je pot odmaknila od vode (pri gozdu na desnem bregu), to je, nasproti Rocenskega dvorca, namreč načrtujejo gradnjo nove hidroelektrarne Tacen, ki bo temeljito spremenila podobo zdaj še dokaj neokrnjene narave.