OSTROROGI JELEN
Dolžina poti
10,6
Dolžina poti 10,6 km
Časovni obseg poti
02:30
Časovni obseg poti 02:30
Največja strmina vzpona[%]
2
Največja strmina vzpona: 2 %
Največja strmina spusta: 3 %
Povprečna strmina vzpona: 1 %
Dolžina vzponov nad 5%: 0,00 km
Najnižja točka poti: 295 m
Najvišja točka poti: 288 m
Višinska razlika: 26 m
Poraba energije
2449
Poraba energije za moške: 2449 kJ (585 kcal)
Poraba energije za ženske: 2010 kJ (480 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zelo lahka
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerna obutev: Ni pomembno
Kratek opis

Kratka pot po vzhodnem delu Krajinskega parka Ljubljansko barje vodi preko značilne barjanske pokrajine, v kateri se mozaično prepletajo naravne in kulturne prvine. Pot je v celoti speljana po ravnini; manjši del poti poteka ob avtomobilski cesti.

Potek

Škofljica – informacijska točka Barje – Pijava Gorica – Škofljica

Iz Škofljice na Mah
Pot začnemo v Škofljici. Parkiramo lahko v centru Škofljice in na glavnem križišč zavijemo proti Barju. Prečkamo progo in na Žagarski ulici zavijemo na desno. Nekaj sto metrov hodimo ob progi , , nato pa spet prečkamo progo in zavijemo v levo, naravnost proti Barju . Na desni vidimo osamelec Babno gorico. Asfalt se pri zadnjih hišah spremeni v makadam, mi pa nadaljujemo pot med barjanskimi travniki in njivami . Zdaj hodimo čez Mah, kot pravijo temu območju, katerega ime govori o mokrotnem značaju Barja. Gremo naprej mimo posamičnih zaplat gozda, kjer pot skladno s parcelacijo malo vijuga, nato pa pridemo do križišča, na katerem se stika pet poti.

Koliščarji
To križišče je pomembna zgodovinska točka. Na njem stoji informacijska tabla z informacijami o življenju koliščarjev in koliščih, katerih ostanke so našli ravno na tem koncu , . Tudi ledinsko ime – Kolišče – ustreza tej najdbi. Morda se je tod potikal Ostrorogi jelen, ko je hodil obiskovat Jezerno rožo, kot opisuje Janez Jalen v Bobrih. Med sprehodom lahko malo razmišljamo o koliščarjih, pijemo vodo z bližnjega izvira in si spočijemo na klopici, nato pa se odpravimo naprej, po poti na skrajni levi.

Dremavščica
Pot prečka avtomobilska cesta Ig–Škofljica . Prečkamo cesto (previdno) in gremo naprej v isti smeri ob potoku z zanimivim imenom Dremavščica. V tem delu struge je Dremavščica regulirana − kar je videti iz starih kart in iz orto-foto posnetkov –, a ne v celoti. Kmalu začne tudi naša pot zavijati. Skrenemo na levo po kolovozu, nato spet zavijemo v desno, tako da hodimo ves čas v isti smeri . Kolovoz se konča na makadamski poti, ki vodi od Pijave Gorice proti severu, ob vznožju osamelca Pijava gorica . Na križišču gremo na levo, skozi brezov drevored po močno zdelani stari asfaltirani cesti, ki se priključi na cesto Ig–Škofljica, ki smo jo danes že prečkali.

Nazaj k izhodišču
Ob cesti hodimo približno 30 metrov, nato pa zavijemo v levo na kratek novejši odsek ceste s pločnikom, zatem spet zavijemo na levo na makadamsko pot . Ta gre nekaj sto metrov naravnost proti severozahodu, vendar mi na križišču zavijemo na desno, proti severu. Spet smo na Žagarski ulici in na koncu te ulice je izhodišče naše poti .

 

Cerkev sv. Simona in Jude v Pijavi Gorici
Cerkev izvira iz 15. stoletja in v njej so pred kratkim odkrili freske Janeza Ljubljanskega. Sam kraj je še kakšno stoletje starejši od cerkve in je v starih zapisih omenjen kot Pyaweczpuhel. Tu so se pred vzponom na strm in zahteven Turjaški klanec ustavljali furmani, da bi si privoščili kaj za pod zob.

Kosec – Crex crex
Ekstenzivni barjanski travniki, delno poplavni, s pozno košnjo, so koščevo življenjsko okolje. Kosec je selivka, ki sodi v družino tukalic in na pogled ni preveč privlačen. Velik je približno kot golob, vendar je po obliki in barvi (rjavo grahast) bolj podoben poljski kuri. Od maja do julija se oglaša z značilnim »krek krek«, od tod tudi njegovo latinsko ime. Vendar je malo verjetno, da ga bomo slišali – kosec namreč najraje kreketa sredi noči.

Koliščarji
Kolišča Ljubljanskega barja so ena najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. Junija 2011 so bila kolišča pri Igu sprejeta na Unescov seznam kulturne dediščine. Barjanska kolišča predstavljajo začetke poljedelstva, živinoreje, lončarstva, stalne naselitve in metalurgije v tem prostoru. Najdišče je dejansko zasuto, a nekaj informacij o njem lahko preberemo na informacijski tabli.

 

Kulturna krajina Ljubljanskega barja
Ljubljansko barje zaznamuje značilna kulturna krajina, v kateri se prepletajo naravne prvine in obdelane površine, večinoma travniki, pa tudi druga kultivirana zemljišča. Ta mozaični preplet kultivirane krajine in neobdelanih površin je v prostoru izjemno lepo čitljiv zaradi živic, pasov grmovne vegetacije ob kanalih, ki prepredajo mokra barjanska tla. Obstoječe rastlinje, ki ga v krhkem ravnovesju skozi zgodovino vzdržuje človek, je življenjski prostor številnih živalskih vrst, zaradi katerih je to območje, ki je del Krajinskega parka Ljubljansko barje, eno najbolj pestrih v širši okolici.