Iz Medvod na pot
Izhodišče kolesarske poti je na parkirišču pred knjižnico in občinsko stavbo v Medvodah. Zajahamo kolo in se odpeljemo po cesti mimo trgovskega centra in takoj za centrom (ter še pred podvozom pod Gorenjsko cesto) zavijemo desno proti Pirničam. Peljemo se mimo tovarne Donit in mimo znamenitega dimnika , ki nam bo s svojimi rdečimi in belimi progami kot svetilnik tudi z večje oddaljenosti kazal, kje so Medvode. Pot nas nato mimo hidroelektrarne Medvode zapelje čez Savski most, nato pa se po krajšem klancu vzpnemo na zgornjo savsko teraso, na robu katere so v smeri proti Šmarni gori postavljene vasi Verje ter Zgornje in Spodnje Pirniče. Po cesti, ki je opremljena z nekaj hitrostnimi ovirami – grbinami – se v Zgornjih Pirničah najprej zapeljemo mimo cerkve sv. Tomaža , nato pa se pri gostilni Mihovec držimo desno, zapeljemo z glavne ceste naravnost med hiše na ozko cesto, ki se spušča po ježi navzdol proti poljem. Na koncu ceste v križišču zavijemo desno in takoj nato levo na makadamsko cesto, ki pelje na polja pod ježo. Čez približno sto metrov pri hišah zavijemo desno čez polja proti Savi.
Je izvir na Straži topel ali hladen?
Sledimo poljski poti, ki pred grmovjem zavije levo. Kmalu se pripeljemo do gozdička, kjer je izvir Straža , in kjer je v vodnem zajetju urejeno naravno kopališče. Voda, ki na izviru priteče iz cevi, je najbrž pitna, saj jo domačini točijo v steklenice za domačo uporabo. Ali je voda na toplem izviru tudi zares topla? No, to je odvisno od letnega časa in osebnih občutkov. Voda, ki v izviru prihaja na površje, ima okrog 19 stopinj Celzija. Strokovno bi takemu izviru rekli hipotermalni, nekako »mlačen«, poleti se nam bo voda zdela hladna, pozimi pa topla.
Pot od kopališča nadaljujemo po ovinkastem kolovozu med polji proti Vikrčam, kjer se približamo Savi, ki se na desni peni čez brzice. Še pred desetletji je bil tukaj med Mednim in Vikrčami na Savi zgrajen jez, da je voda poganjala stari mlin. Danes mlina ni več, od jezu pa so ostale le še brzice.
Leseni most, skorajda kot iz pravljice
Po asfatirani cesti gremo po vasi, na prvem križišču zavijemo desno, nato cesta zavije levo, in ko je na desni proti Savi presledek med hišami, je na desni strani odcep proti lesenemu visečemu mostu, ki nas bo popeljal čez Savo proti Mednu.
Med vožnjo po mostu , dobimo občutek, kot da smo se prestavili za nekaj stoletij v preteklost, ko je bil les še glavni gradbeni material, toda pozor, most je ozek in med vožnjo po njem se na kolesu ne moremo varno srečati, če nam kdo pride nasproti. Zato je morda najbolje, da kolo na mostu kar razjahamo in si med hojo ogledamo, kako je ta zanimivi most narejen.
Na drugi strani mostu gremo po stezi navzgor in potem zavijemo levo na asfaltirano cesto vzporedno s Savo. Peljemo se skozi zaselek, kjer cesta postane spet makadamska in vijuga med polji , . Po kilometru vožnje pripeljemo do obcestnega gozdička, kjer na križišču zavijemo desno, po klancu navzgor in skozi podvoza pod železnico in cesto.
Od lesenega mostu naprej bi spotoma lahko šteli ravnice in terase, ki jih je Sava ustvarila v tisočletjih, ko je poplavljala, naplavljala in menjavala strugo. Najnižja terasa je tik ob Savi, na drugi strani stojijo hiše zaselka, mimo katerega smo se pravkar peljali. Na tretjo teraso pridemo skozi oba podvoza pri prodni jami pod Stanežičami . V Stanežičah pridemo na asfaltirano cesto, kjer zavijemo levo po klancu navzgor in že smo na četrti terasi, kjer je postavljena vas.
Na križišču nad klancem zavijemo desno na ozko asfaltirano cesto, ki nas skozi vas popelje proti hribu. Cesta je okrašena z nekaj hitrostnimi ovirami (grbinami), na levi pa bomo lahko videli lepo obnovljeno baročno cerkev sv. Jakoba .
Čez hrib na Brdo
Cesta nas pripelje do gasilskega doma, kjer gremo desno ob domu , čez nekaj deset metrov pa na križišču zavijemo levo in po klancu navzgor. Ko pripeljemo do gozda, se asfaltirana cesta spremeni v gozdni kolovoz , po katerem se zagrizemo v klanec. Če ste v družbi prijateljev, lahko začnete tekmovati, kdo bo prišel višje v strm klanec, ne da bi stopil s kolesa. Le zares dobro pripravljeni kolesarji pripeljejo do vrha, preostali pa bomo slej kot prej stopili s kolesa in ga peš porinili tistih manjkajočih nekaj deset metrov do križa na sedlu Staneškega hriba.
Kar gre navzgor, gre tudi navzdol, vsaj za gozdno cesto velja tako, ki se na drugo stran nekoliko položneje spusti proti Bormesu. Precej bomo stiskali zavore, da po klancu navzdol ne bo šlo prehitro. Pod hribom pridemo iz gozda pri turistični kmetiji Bormes , kjer nam bodo veselo postregli, če bomo potrebni okrepčila.
Od Bormesa naprej je cesta nekaj časa spet asfaltirana in spet gre malo navzgor. Smo v Polhograjskem hribovju in ravnega sveta tukaj ni veliko. Ko pripeljemo do križišča z večjo cesto zavijemo levo in kmalu nato desno v hrib proti Slavkovemu domu. Tu je naslednja priložnost za okrepčilo, potem pa nadaljujemo kolesarjenje v hrib, asfatirana cesta se spet spremeni v makadamsko, mi pa moramo spet močno pritiskati na pedala po klancu navzgor . Razlika pa vendarle obstaja v primerjavi s staneškim klancem, tam smo kolesarili in se mučili v hrib, tukaj pa gremo na Brdo, na Golo Brdo . Od kod vasi ime Brdo, nam je popolnoma jasno že sredi klanca, od kod pa ime Golo, spoznamo na vrhu klanca, kjer ni gozda, temveč vas s travniki, od koder je lep razgled na vse strani . Če se že prej niste ustavili, se boste pa tukaj zagotovo vsaj za nekaj trenutkov in se z brda razgledali po okolici.
Le še navzdol in proti Medvodam
Na najvišji točki današnje poti smo in zdaj spet asfatirana cesta nas bo poslej vodila pretežno le še navzdol, a previdno, kajti hitra vožnja navzdol je hitro lahko prehitra, saj so nekateri ovinki zelo ostri. V Seničici pridemo v dolino in na križišču zavijemo levo ter potem sledimo glavni cesti skozi vas in naprej. Pod vasjo pripeljemo na ravnino in mimo znamenitega »Napoleonovega mostu« iz leta 1666. Cesta nato zavije levo proti železnici, ob kateri kolesarimo do železniškega prehoda pred Presko. Tam gremo desno čez prehod (seveda le takrat, ko zapornice niso spuščene), potem pa še pred križiščem z Gorenjsko cesto zavijemo levo na makadamsko cesto . Vožnja s kolesom po zelo prometni Gorenjski cesti je prepovedana, zato je kolesarska pot speljana po vzporedni makadamski cesti ob železnici.
Za teniškimi igrišči zavijemo desno in gremo nato pri prehodu za pešce čez Gorenjsko cesto na Seškovo cesto in levo mimo policije, gostilne in picerije proti mostu čez Soro. Zavijemo le še desno čez most in že smo na parkirišču pred medvoško občinsko stavbo in knjižnico, od koder smo se odpravili na današnji kolesarski izlet. Kolo lahko pospravimo in se za sprostitev sprehodimo ob Sori po poti mimo knjižnice in si ogledamo še eno naravno znamenitost Medvod. Nekaj deset metrov naprej je namreč sotočje, kjer se Sora izliva v Savo . Po legi med rekama so Medvode dobile svoje ime.
Na koncu poti v Medvodah nas poleg sotočja čaka tudi več gostinskih lokalov, kjer si bomo zagotovo lahko obnovili svoje moči.