Pole position
Ogrevalni krog je za nami. Sedaj smo na startno-ciljni ravnimi v Vižmarjah pri obračališču proge LPP št. 1 in čakamo na znak za start. Kot običajno je to takrat, ko ugasnejo rdeče luči. Opazujemo torej semafor in ko rdeče luči ugasnejo (ter se prižgejo zelene) zapeljemo na kolesarsko stezo ob Celovški cesti. Takoj za tem prestavimo v visoke vrtljaje in mimo OMV ter pod avtocestnim priključkom zdrvimo proti mestu. Naslednji semafor bi nas rad ustavil, a se ne zmenimo zanj, ampak zavijemo desno na Šentviško ulico. Od tu naprej ni več semaforjev, čeprav se enemu močno približamo na koncu te ulice. Da se mu izognemo, raje zapeljemo na Podgorsko cesto in po njej do Ceste Andreja Bitenca, po kateri zdrvimo nad avtocesto in skozi naselje. Ko se začne klanec, na desni v gozdu opazimo usmerjevalno tablo za pot do Brezarjevega brezna . Nedaleč naprej je križišče s Podutiško cesto. Tam gremo na desno in v klanec ter mimo kamnoloma do naslednjega križišča na Prevalu, kjer spet zavijemo v desno proti Toškem čelu.
Šikana
Pot sprva teče po ravnem, a za spomenikom se začne solidno strm klanec. Poganjamo, kolikor moremo – motor daje vse od sebe, a se hitrost kljub temu zmanjšuje. To pa še ni vse. Za dodatno oviro poskrbijo šikane v obliki strmih serpentin, ki povsem onemogočijo prehitevanje. Na koncu šikan je nekoliko izravnave, ravno toliko, da je treba prestaviti. Povsem razgreti pripeljemo do Toškega Čela , kjer se nam zdi, da nas pozdravijo gledalci na tribunah. V resnici gre seveda za pohodnike, ki so se ustavili na pijači in sedaj srebajo čaj ali pivo ter zvedavo in morda celo privoščljivo opazujejo, kako zgubljamo tekočino v obliki potu. Zaradi ožine zmanjšamo hitrosti in zapeljemo okoli podpornega zidu ter naprej do konca naselja, kjer nas pričaka makadam. Asfalt je bil gladek, a naporen. Tale makadam je pa videti obetavno.
Intermediate
Še pred koncem asfalta prestavimo v višjo prestavo, da izkoristimo rahel spust in naberemo zalet. Prav nam bo prišel takoj na prvem klancu, ki sledi. Poženemo do konca, tako da skoraj nimamo časa za opazovanje čudovite narave, ki nas obdaja in ki upravičeno nosi ime Krajinski park Polhograjski Dolomiti . Tekmujemo sami s seboj. Hitro vožnja po klancu navzdol je dobra in ni dobra. Dobra je zato, ker pridobimo zalet, ni pa dobra zato, ker je kolo teže obvladljivo. Na pesku nas zelo hitro spodnese, da ne govorimo o težavah z zaviranjem, ko naletimo na nenadno oviro. Nedvomno je optimalna srednja hitrost, vendar je ta za vsakega posameznika drugačna. Zato jo je tudi prava umetnost določiti. Ampak nam zaenkrat kar gre. Prehitevamo kot za šalo. Kratke, strme klance premagujemo z energijo, ki smo jo dobili med spusti. Pred odprtimi ovinki previdno zmanjšamo hitrost in jih tekoče prevozimo, ostri in zaprti ovinki pa so druga zgodba. Kljub temu poskusimo ostati na desni strani in ne kolovratimo povprek čez celotno vozišče. Ko pripeljemo na greben , je motor segret do konca. Še dobro, da gre na drugi strani navzdol, čeprav je treba sedaj bolj paziti. Klanec omogoča veliko hitrost, ki pa je na makadamu lahko nevarna. Ovinki so tekoči in ne preveč peščeni, a nam kljub temu odnaša zadek. Na koncu grebena zapeljemo prek travnika, s katerega je lep pogled na Katarino . Pri prvih hišah v naselju Topol se pojavi asfalt. Spet imamo trdnejši stik s podlago, a prav hitro zaradi klanca gre precej težko. Sedemkilometrski vzpon nas kajpak ni pustil ravnodušnih. Že nekoliko načeti vendarle pripeljemo do vrha, kjer bomo dolili gorivo in preverili pnevmatike.
Pit stop
Na voljo imamo celo vrsto »boksov« (beri: gostiln). Trije so desno od križišča (zelo strm klanec), eden je levo (brez klanca). Zapeljemo v tistega, ki je prost. Osebje je že pripravljeno in čaka, da nam ponudi pijačo in gorivo. Preverimo tudi zavore – te bodo naše glavno orožje v nadaljnjem boju. Pa ne, da ne bi šlo brez njih še hitreje – bi, vendar je »hitro hitro prehitro«. Medtem ko čakamo na znak, da lahko odpeljemo (temu se v drugače reče »račun«), se ozremo po prelepi okolici. Od tu je videti večino Polhograjskega hribovja, zlasti zanimiv pa postane ta razgled proti večeru, ko se na oranžno obarvanem nebu zarisujejo temni obrisi Grmade in Tošča . Tik pred odhodom preverimo še čelado in končno zapustimo »boks«.
Šikana Brezovica
Nato se zapodimo navzdol po klancu mimo osnovne šole , smer: Medvode. Takoj za šolo je nekaj ravnine, kjer lahko poženemo v polno. A pozor! Sledi šikana Brezovica, kjer moramo pravočasno zavreti, da ne tvegamo (i)zleta s steze. Šikano sestavljajo oster, 180-stopinjski, levi ovinek Brezovica, na katerem se rad nabira pesek (previdnost pri zaviranju), 180-stopinjski desni ovinek, ki dopušča nekoliko večje hitrosti, ter še en 90-stopinjski levi ovinek. Po tej »šikanozni« kombinaciji ni več hujših ovinkov.
Knapovže
Dobra asfaltirana cesta nas pelje v dolino. Brez pogona letimo kot po toboganu. Noge počivajo, zato pa toliko bolj trpijo zavore. Prihajamo v Trnovec, katerega del so tudi Knapovže, nekdanje rudarsko naselje. Tu so včasih iskali svinec, kasneje pa tudi srebro in živo srebro. Pravkar smo se peljali mimo vhodov v podzemne rove , a jih najbrž nismo niti opazili. V Knapovžah je bila separacija in drobilnica rude pa tudi topilnica in rudarsko naselje. V času največjega razcveta, pred kakšnimi 500 leti, naj bi tu delalo kar 300 rudarjev. Dobrodošla publika za naše podvige.
Ravnina
Za naseljem Trnovec nas čaka daljši odsek dokaj ravne ceste, ki se blago spušča skozi dolino Ločnice . Prestavimo v najvišjo prestavo in motor poženemo do polnih obratov. Tu je možno doseči velike hitrosti pa tudi priložnosti za prehitevanje je dovolj. Vendar je potrebna velika zbranost, da bi ob srečanju z nenadejano oviro, ki se nam utegne prikazati pred nosom, lahko pravilno in pravočasno reagirali. Že nekoliko zadihani od hitre vožnje zapeljemo skozi manjše naselje ob cesti, ki nakazuje, da bo dirkaškega užitka kmalu konec. Dobrih 500 metrov naprej se res začne vas Sora, kjer je treba voziti počasneje in previdneje. Na križišču z glavno cesto zavijemo na desno, nato pa spet lahko vozimo hitreje. Mimo dvorca Goričane in skozi Vaše pripeljemo do Medvod, kjer nas krajši spust v Preski spodbudi, da vnovič povečamo hitrost, a ne pretiravajmo, ker nas čakajo grbine ... Steza vzdolž železniške proge je optimalna in na njej se da močno potegniti. Šele na ovinku pri samotni hiši moramo paziti, da ne zgrešimo levega odcepa, ki nas prek mostu in dvojnega ovinka v klancu končno pripelje do Hotela Medno.
Parabolica
Na vrhu vzpona zapeljemo mimo Hotela Medno ter po krajši ravnini v zelo varljivo desno krivino. Prehitevanje na tem mestu ni varno. Cesta nas kar sama vabi, da peljemo naravnost po klancu navzdol. Vendar je ta smer napačna. Pravilno je, da zavijemo desno, na ožjo cesto proti naselju Medno. Zavijanje v zadnjem trenutku se ne obnese, ker krivina visi navzven. Če pa vendarle zgrešimo, se znajdemo na glavni cesti Ljubljana–Medvode, ki je polna avtomobilov. Takšno početje je lahko samomorilsko, zato se mu raje izognimo! V nadaljevanju naše trase se cesta zoži in takšna ostane skoraj do cilja. Tudi podlaga je slabša, kar pomeni manjše hitrosti. Da ne bi šlo prehitro, so tu še nadležne grbine, ki jih premagujemo previdno. V Stanežičah zapeljemo naravnost proti peskokopu ter takoj zatem, na označenem mestu, zavijemo v desno proti cerkvi sv. Jakoba na zelo ozko pot, ki je za povrh še dodatno zožena s cvetličnimi koriti. Prednost, ki smo jo pridobili, tule zlahka izgubimo. Kmalu za cerkvijo se ožina k sreči konča na (pre)široki cesti proti Guncljam (zavijemo v levo). Sedaj spet lahko poženemo v najvišji prestavi.
Tribune Oval
Cesta se obrne proti severu, mi pa s polno hitrostjo zapeljemo mimo tribun. Niso namenjene ravno nam, temveč gledalcem ragbija na igrišču Oval , a lahko si predstavljamo, kako bi bilo, če bi bile obrnjene na cesto in, kajpak, polne gledalcev. Mimogrede jim pomahamo z roko. Takoj za tribunami sledi desni ovinek in nedaleč naprej še en. Nato zapeljemo v Gunclje. Tu nas čaka še ena ovira v obliki kapelice na sredini križišča. Ali jo moramo obiti po desni ali po levi, tega nihče ne ve prav zagotovo, vendar je po našem občutku bolje, če gremo okrog nje po desni – podobno, kot če bi šlo za rondo. Prehitevanje po levi okrog kapelice je torej prepovedano, če pa do tega vendarle pride, je lahko razlog za diskvalifikacijo.
Ciljna ravnina
Kar nam ni uspelo doslej, lahko nadoknadimo na zadnjih 600 metrih trase, ki vodijo skozi Gunclje . Pritisnemo torej do konca, a od pretiravanja nas odvrnejo omejevalci hitrosti. Ne glede na to, ali gremo naravnost prek njih ali pa jih obidemo po ozki špranji ob robniku, ne moremo razviti prav velike hitrosti, ne da bi tvegali neprijeten udarec od spodaj v zadnjo plat, oziroma trk ob robnik. Na krajših odsekih med grbinami je prehitevanje seveda možno. Ciljno črto prevozimo na koncu tega ravnega odseka. To je tik pred križiščem, le nekaj metrov stran od starta. Do tja pa moramo seveda počasi in previdno.
Dirke je konec. Prevozili smo nekaj več kot 29 kilometrov. Kakšen čas smo dosegli? Dobri rekreativci tole progo prevozijo v uri in 10 minutah, povprečni kolesarji bodo rabili uro in pol do uro in tri četrt, čas, ki ga naskakujemo, pa je manj kot ena ura. Ste ga dosegli? Ne? Najbrž bo treba še malo potrenirati in progo prepeljati večkrat ... Za vse ostale, ki raje uživajo, kot trpijo in jim čas ne pomeni veliko, smo zbrali opise znamenitosti ter druge turistične ponudbe ob poti. Za to pa si je treba kajpak vzeti več časa.