MARIJINA OGRLICA
Dolžina poti
9,8
Dolžina poti 9,8 km
Časovni obseg poti
01:00
Časovni obseg poti 01:00
Največja strmina vzpona[%]
7
Največja strmina vzpona: 7 %
Največja strmina spusta: 8 %
Povprečna strmina vzpona: 3 %
Dolžina vzponov nad 5%: 0,80 km
Najnižja točka poti: 300 m
Najvišja točka poti: 359 m
Višinska razlika: 139 m
Poraba energije
2035
Poraba energije za moške: 2035 kJ (486 kcal)
Poraba energije za ženske: 1658 kJ (396 kcal)
Težavnost poti
Težavnost poti: Zelo lahka
Kvaliteta podlage
Kvaliteta podlage: Mešanica
Primerno kolo: Treking kolo
Kratek opis

Prijetna krajša kolesarska pot, ki nas za spremembo ne vodi na Šmarno goro, temveč okoli nje.

Potek

Tacen – Vikrče – Spodnje Pirniče – Zavrh – Šmartno – Tacen

Rutzing
Parkirišče v Tacnu je klasično izhodišče za izlete v okolico Šmarne gore, in tudi današnji izlet bomo začeli tam. Tokrat smo si izbrali nekoliko »raziskovalno« pot, ki nas bo vodila po zanimivih in ne povsem običajnih, čeprav bližnjih krajih. Zanimivosti lahko začnemo odkrivati kar takoj – prva ni prav daleč stran.
S parkirišča zapeljemo proti zahodu – smer Vikrče, vendar ne gremo po glavni cesti – takim cestam se izogibamo – temveč takoj zavijemo desno na Rocensko , ki nas pripelje do Policijske akademije. Del te ustanove je tudi nekdanja graščina Rocen (Rutzing) , danes je v njej uprava policijske šole. Najlaže jo najdemo, če na začetku parkirišča (pri športnem igrišču) , kjer se cesta cepi v dve, zapeljemo po desni, čeprav se sicer naša pot nadaljuje po levi. Graščina je kakšnih 300 metrov naravnost naprej. Graščina je navzven lepo obnovljena, notranjost pa je žal močno predelana. Deloma je ohranjen tudi park .
Spustimo se do glavne ceste v Vikrčah , a že takoj na naslednjem odcepu (čez 100 m) pri bifeju zavijemo levo. Nadaljujemo vzdolž Save, kjer za znakom za kolesarsko pot zavijemo levo na ožjo asfaltirano pot, ki vodi do visečega mostu oziroma brvi čez Savo . To je edini viseči most na območju Mestne občine Ljubljana in tudi edini, ki je pokrit s streho. Z njega je lep pogled na reko .

Toplice in heroji
Ne gremo čez most na drugo stran, temveč ostanemo na levem bregu Save. Sledimo asfaltu, pozneje pa makadamu , dokler ne pridemo do razcepa, kjer se naša pot nadaljuje po desni cesti. Če bi šli po levi, bi čez kakšen kilometer prišli do zanimivega toplega izvira Straža z manjšim kopališčem . Nas mika in se nam ljubi narediti manjši ovinek? V tem primeru gremo po levi cesti, v naslednjem križišču zavijemo še enkrat levo (proti Savi) in čez slabih 200 metrov desno na pot, ki nas pripelje naravnost do izvira.
Od razcepa se po desni poti povzpnemo skozi Spodnje Pirniče do glavne ceste proti Medvodam Preden jo prečkamo, si lahko ogledamo cerkev sv. Križa, kakšnih 200 metrov desno od križišča . Čez glavno cesto zapeljemo na vaško asfaltirano cesto, ki vodi proti Zavrhu. Na prvem križišču lahko zavijemo levo in si (nedaleč naprej na desni) ogledamo rojstno hišo legendarnega narodnega heroja – komandanta glavnega štaba NOV Slovenije Franca Rozmana - Staneta – kjer je danes muzej.

Oj Triglav, moj dom ...
V smeri proti Zavrhu zapeljemo do križišča s cesto Vikrče–Smlednik, jo prečkamo in nadaljujemo mimo kluba Lipa, znanega po tragičnih dogodkih leta 2005. Tu se nam odpre pogled na Kamniško sedlo . Naslednja zanimivost je rojstna hiša Jakoba Aljaža . Stoji desno na začetku naselja Zavrh – malo moramo zapeljati s poti, a je dobro označena.

Za vrhom
Še preden pridemo do drugega dela vasi Zavrh, se desno odcepi prav strma pešpot, ki vodi v gozd na pobočju hriba z imenom Gradišče (471 m). To je najnižji od treh vrhov »Šmarne gore« v širšem pomenu. Preostala dva sta kajpak Šmarna gora (669 m) in Grmada (676 m). Gradišče, ki je za približno 200 metrov nižje, je kot vrh vidno le s severne in zahodne strani . Na pobočju Gradišča je Matjaževa jama . Do nje pridemo po prej omenjeni strmi poti – seveda samo peš. Ogled jame je na lastno odgovornost!

Polpoldne
Med hišami se zapeljemo do križišča v središču vasi. Tam se lahko odločimo, ali bomo nadaljevali kar takoj po poti proti cilju ali pa si bomo prej privoščili še malo raziskovanja po okolici. No, če se odločimo za zadnjo možnost, je najbolje, da zasukamo krmilo v desno, prestavimo navzdol in se zaženemo v strm makadamski klanec vozne poti na Šmarno goro, ki pelje prav do vrha. Ampak ne bomo šli tako daleč. Naš tokratni cilj je kamnito srednjeveško znamenje desno ob cesti , ki so ga postavili v času turških vpadov.

Zavetje gozda
V vasi se asfalt konča, pot pa nadaljujemo po makadamu . Spustimo se malo niže proti polju in takoj za velikim dolgim kozolcem zavijemo desno na kolovoz, ki nas pripelje do gozda . Cesta se počasi spušča in nas kmalu pripelje iz gozda na drugo stran. Spet se pojavi asfalt in seveda tudi hiše. Med njimi vozimo proti jugu, dokler se ne priključimo glavni cesti Ljubljana–Vodice. A le za kratek čas, kajti kmalu smo na glavnem križišču v Šmartnem.

Šmartin in Tacen
V Šmartnem gremo mimo cerkve sv. Martina, ki je tako velika, da je nikakor ne moremo zgrešiti .
Glavne ceste so prometne in jih ne maramo, zato iščemo vzporedne poti, kjer je prometa manj, naši užitki pa večji. Gremo torej kar hitro skozi glavno križišče in desno po klancu navzdol do drugega križišča, ki ga prečkamo in kjer se še enkrat spustimo po klancu do novega stanovanjskega naselja (vozimo desno). Na koncu naselja spet zavijemo desno in se po prijetni poti ponovno približamo glavni cesti. Tokrat ne bo šlo drugače, kot da se na čisto kratkem odseku zapeljemo po njej, nato pa takoj zavijemo levo na Ulico Ivice Pirjevčeve in naravnost proti Savi, dokler je mogoče, tam pa ponovno desno na Židankovo in Pot sodarjev, ki pelje prav do križišča v Tacnu, nasproti katerega že vidimo veliko parkirišče – naše izhodišče in cilj.

Graščina Rocen (Rutzing) ,
Graščina izvira iz 16. stoletja in je bila sprva v lasti Lambergov, potem pa je zamenjala številne lastnike, dokler je po drugi svetovni vojni niso podržavili. Danes je v njej uprava policijske šole. Graščina je navzven lepo obnovljena, notranjost pa je žal močno predelana. Deloma je ohranjen tudi park.

Izvir tople vode ,
Ob Savi je zanimiv topli izvir Straža z manjšim kopališčem. Iztekajoča topla voda, ki ima med 17 in 23 °C, se zliva v manjše, zaraščeno mokrišče, kjer lahko opazujemo številne vrste ptic. Območje je zanimivo za ljubiteljske raziskovalce.

Cerkev sv. Križa
Stoji na arheološkem najdišču, prvič pa je bila omenjena leta 1362.

Rojstna hiša Franca Rozmana - Staneta
Rojstna hiša legendarnega narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta – komandanta glavnega štaba NOV Slovenije – je danes muzej. Franc Rozman je umrl proti koncu leta 1944 med preizkušanjem novega minometa, ki so ga partizanom poslali britanski zavezniki. Nekaj dni za tem je bil razglašen za narodnega heroja. Pirniče so sicer rojstni kraj še enega narodnega heroja, Tineta Rožanca, po katerem se danes imenuje znana folklorna skupina.

Rojstna hiša Jakoba Aljaža ,
Jakob Aljaž, duhovnik in skladatelj, je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva. Kot narodnozavedni Slovenec je od dovške občine za pet goldinarjev kupil Kredarico in sam vrh Triglava, da je lahko postavil skromno zavetišče, imenovano Aljažev stolp. Miniaturno kopijo stolpa vidimo tudi pred njegovo rojstno hišo. Stolp iz debele pocinkane pločevine je izdelal Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani, avgusta leta 1895 pa so ga po kosih prenesli na Triglav in ga na vrhu sestavili. Jakob Aljaž si je s tem nakopal jezo Nemcev, zlasti planinskega društva Alpen Verein – Sektion Krain, ki si je lastilo slovenske planine in je bilo lastnik skoraj vseh planinskih domov v naših Alpah. Nemci so Aljaža tožili in mu očitali, da je s postavitvijo stolpa uničil državno triangulacijsko točko I. reda, kar seveda ni bilo res, ker je na tem mestu nikoli ni bilo. Aljažu je to na sodišču uspelo tudi dokazati, pri čemer mu je pomagal pošteni stotnik avstro-ogrske vojske Schwarz, ki je dosegel, da so stolp pozneje dejansko uporabili za umestitev triangulacijske točke, tako da je bil od tedaj pod državno zaščito.
Na pročelju rojstne hiše je vzidana spominska plošča, na kateri je reliefno prikazana Triglavska severna stena z Aljaževim stolpom na vrhu. Naša pot, ki se začne na dvorišču Aljaževe rojstne hiše, nas vodi na Šmarno goro.

Matjaževa jama
Matjaževa jama je na pobočju hriba z imenom Gradišče (471 m). To je najnižji od treh vrhov Šmarne gore v širšem pomenu. Preostala dva sta kajpak Šmarna gora (669 m) in Grmada (676 m). Gradišče, ki je za približno 200 metrov nižje, je kot vrh vidno le s severne in zahodne strani. Do nje pridemo po prej omenjeni strmi poti – seveda samo peš. Gre za manjšo kraško jamo skoraj brez jamskega okrasja, dolgo približno 30 metrov in globoko okoli 11 metrov, ki jo sestavljata dve »sobi«. Večja ima v stropu »okno«, skozi katerega prihaja dnevna svetloba. Ogled jame je na lastno odgovornost!

Zavetje gozda Šmarne gore , ,
V gozdu je senčno, vlažno in prijetno hladno, zdi se, da diši po gobah. Ni čudno, ko pa je Šmarna gora znana kot botanično zelo raznovrstno območje. Na njenih pobočjih naj bi uspevalo prek 260 vrst gliv in kar 832 vrst rastlin, med njimi tudi slastne maline, ki jih je ob naši poti v izobilju.

Šmartin
Šmartno se je prvotno imenovalo Šmartin (z naglašenim i) po cerkvi sv. Martina, ki je tako velika, da je nikakor ne moremo zgrešiti. Postavili so jo med letoma 1838 in 1841, znana pa je po umetninah slikarjev Langusa, Šubica, Bradaška in Layerja.

Gostilna Bizeljčan ,
Gostilna Bizeljčan je v Šmartnem. Celodnevno postrežbo vse dni v tednu ponujajo za posameznike, družine in zaključene družbe. Na vrtu je prijetna senca z nekaj igrali za otroke.

Gostilna Košir
Gostilna Košir ima ob samem vznožju Šmarne Gore v Tacnu častitljivo tradicijo. Že desetletja privablja posameznike, družine, skupine, ki jo obiskujejo za okrepčilo, počitek, razvedrilo in druženje. Znana je po dobri domači hrani, dobri postrežbi in celodnevni dostopnosti vse dni v tednu. Senčni kostanjev vrt in otroško igrišče pričarata udobje.

Grad Marienberg
Ljudsko izročilo pravi, da je na pobočju hriba Gradišče nekoč stal grad Marienberg, ki se je podrl, ko so ga lastniki zapustili in se preselili v dolino. Danes od gradu ni več vidnejših ostankov.

Polpoldne
Kamnito srednjeveško znamenje je iz časov turških vpadov. Legenda pravi, da so Turki nekoč poskušali zavzeti obrambni tabor na Šmarni gori, vendar jim je namero preprečil čudež. Ljudem, ki so se zatekli v cerkev na vrhu gore, naj bi se namreč prikazala Marija, ki nad Turke pošilja sv. Ahaca. Kakor koli že, nekaj je moralo biti na tem, saj so se turški vojščaki tako prestrašili, da so se hitro obrnili in zbežali z gore. Zgodilo naj bi se malo pred poldnem na dan sv. Ahaca, 22. junija leta 1471 (mogoče tudi leta 1475 ali 1477), ko so bili Turki v bližini. Na mestu, kjer so se obrnili, so pozneje postavili kamnito znamenje, cerkveni zvonovi na gori pa od tedaj bijejo poldne ob 11.30 namesto ob 12. uri. Torej ni pomote ...

Kajak na divjih vodah
Na Savi pri Tacnu, kjer je mogoče vodo regulirati z zapornicami bližnje elektrarne, je od leta 1948 tekmovalna proga za kajakaški šport. Na Savi se je razvilo kajakaško središče, kjer je urejena ena najbolj znanih prog za slalom na divjih vodah. Na tej progi so organizirali več svetovnih prvenstev (1955, 1991, 2010 ...), vsako leto pa so državna prvenstva in razna mednarodna tekmovanja. Poleg vodnega športa turiste znova in znova privabljata lepa okolica in razgled z vrha Šmarne gore ali Grmade.

Tek na Šmarno goro
Tek na Šmarno goro je tradicionalna množična športna prireditev, ki vsako leto poleg rekreativcev privabi tudi kakovostne mednarodne gorske tekače.

V Vikrčah je prometni znak, ki označuje kolesarsko pot, zasukan in nas pelje po cesti navzgor, pravilno pa bi bilo zaviti levo proti Savi.