Iz mesta ...
Pri Gorjancu , , kjer je na levi strani (v smeri proti Vrhniki) semaforiziran priključek na avtocesto, zavijemo desno in dnevni števec nastavimo na nič. Droben nasvet: če se do izhodišča odpravimo z avtom, moramo vedeti, da je sicer prostorno parkirišče dostopno le v času obratovanja gostilne. Verjetno bo kmalu bolje, ker je v bližini predvideno novo parkirišče P+R.
Na robu križišča pred gostilno stoji spominsko obeležje iz časa vojne za Slovenijo . Tu je bila postavljena prva blokada ki naj bi preprečila dostop JLA do mesta.
Začnimo torej današnji izlet. Kar po cesti proti severu jo mahnemo, nekajkrat obrnemo pedale in že smo v občini Dobrova - Polhov Gradec. Ogrevamo se med vožnjo mimo velike vrtnarije (pravzaprav dveh) v Podsmreki , razloženem in delno obcestnem naselju. Del naselja imenujejo tudi Šmartno, po cerkvi sv. Martina, ki se omenja že leta 1528 . Takoj za cerkvijo je gostilna z enakim imenom – Gostilna sv. Martina . Po dobrih dveh kilometrih vožnje skozi naselja Komanije, Draževnik in Razori prispemo do ceste, ki iz Ljubljane vodi proti Dobrovi, Polhovemu Gradcu in Horjulu . Previdno zavijemo levo in peljemo do krožnega križišča, kjer izberemo smer proti Horjulu . Krožišče leži v naselju Dobrova . To je večje naselje ob stiku dolin Horjulke in Gradaščice . Največja znamenitost kraja je velika baročna cerkev Marijinega vnebovzetja, ki je umetnostni spomenik. Svoj čas je bila to ena najbolj obiskanih božjih poti na Kranjskem. Staro cerkev, zgrajeno že pred letom 1231, so podrli in nato leta 1716 postavili sedanjo baročno .
... do Horjula in še malo naprej
Vse do Horjula se cesta vije po dolini Horjulke , skozi vasice, ob gozdu in med polji – uživaško kolesarjenje torej. Srečujemo tako rekreativce kot izletnike pa tudi bolj zahtevne kolesarje. Prikolesarimo v naselje Brezje pri Dobrovi, razpotegnjeno na robu močvirne doline, s cerkvijo sv. Neže, ki se omenja že leta 1526 . Naselje leži pod gozdnatim grebenom z najvišjim vrhom Ključem (623 m). Med NOB je bila tu že v letu 1941 partizanska postojanka. Dvanajstega maja 1942 je prišlo do hudega spopada partizanov z italijansko vojsko. Dan po spopadu so Italijani vas požgali. V spomin na te dogodke je pod vrhom Ključa postavljena koča, do nje je iz vasi speljana označena pohodna pot.
Med Podolnico in Zaklancem si lahko privoščimo izlet z vzponom na 428 metrov visok grič s taborsko cerkvico sv. Urha , obdano s srednjeveškim obrambnim zidom. Cerkvica je tako značilna za ta kraj, da jo je občina Horjul ovekovečila v svojem grbu. Če nam strmina nekako še ne leži, si cerkvico ogledamo le od spodaj in se ozremo na levo, kjer je na nasprotnem pobočju, v vasici Lesno Brdo na mestu Baumgartnerjevega gradu nanovo sezidana »graščina«. Prvotni grad je bil med drugo svetovno vojno požgan in porušen. Lahko pa seveda izpustimo tudi ta ogled in v hitrem tempu nadaljujemo vožnjo po glavni cesti, ki je lepa, asfaltirana in teče po prijetni podeželski pokrajini ter nas po dobrih trinajstih kilometrih od izhodišča pripelje v Horjul , največji kraj v Horjulski dolini . Horjul je večje gručasto naselje. Odkar je sedež samostojne občine (od leta 1998) zelo hitro napreduje, izgublja vaško podobo in vedno bolj postaja mestno naselje. Nenavadno ime ima in mnogi so poskušali razvozlati njegov pomen ter najti izvor. Obstaja domneva, da ime Horjul izvira še iz rimskih časov, ko naj bi se ta del imenoval »Hortus Julianus«, kar pomeni »Julijski vrt« (romantično, ni kaj!) in prav možno je, da si je kak zdolgočasen rimski vojak, ki se mu ni ljubilo vsak dan v poročilu pisati celega imena svoje postojanke, omislil okrajšavo »Hor. Jul.« Pa ga imamo! No, druga domneva govori, da Horjul izvira iz »Forum Julianum«, kar pomeni »Julijski trg«. V tem primeru bi bila okrajšava »For. Jul.«. In res so Horjulu nekdaj pravili Frjuj. Očitno je torej, da brez Julija ni šlo. Nič čudnega, zlasti če je bil to znameniti Julij Cezar, po katerem se, na primer, imenujejo tudi Julijske Alpe.
V Horjulu si v cerkvi sv. Marjete na hitro ogledamo freske akademskega slikarja Janeza Šubica, v kapelici na pokopališču, zasnovanem po načrtu Jožeta Plečnika, pa relief »Pietà«, delo Franceta Kralja iz leta 1922
»Skodelica kave«
Pot nadaljujemo naravnost skozi kraj proti Vrzdencu, pri čemer nam dobro služi kažipot za Šentjošt. Vse druge smerokaze enostavno spregledamo – čeprav kažejo proti Korenu, kamor smo sicer namenjeni. Vendar gremo mi po malce daljši in morda malo manj zahtevni poti. Peljemo skozi Ljubgojno in Vrzdenec , kjer je koristno preveriti zaloge vode ter jih po potrebi dopolniti, saj smo doslej ves čas vozili po soncu (še kar nekaj se ga obeta), da vzponov niti ne omenjamo. Na Vrzdencu je treba omeniti romarsko cerkev sv. Kancijana iz 13. stoletja z enimi najstarejših fresk v Sloveniji pa seveda bližnjo mežnarijo , kjer sta na ogled črna kuhinja in spominski kotiček, posvečen tu rojeni Cankarjevi materi Neži Pivk. Južno od Vrzdenca si lahko mimogrede ogledamo manjši živalski vrt, okolica pa je znana tudi po biodinamičnem kmetovanju. Saj veste, bio je sedaj v modi pri prehrani vseh vrst in za vse vrste – od jogurta do dizelskega goriva.
Zagrizemo v hrib
Iz Vrzdenca gremo naravnost proti Šentjoštu, kamor nas usmeri smerokaz . Pot se rahlo vzpenja vse do odcepa ceste proti Žirem in Šentjoštu , kjer zavijemo desno v serpentino (po prednostni cesti). Vzpona noče biti konec. Po enem kilometru zavijemo ponovno desno, kot kaže smerokaz za Samotorico . Na začetku gre še vedno krepko navzgor, kmalu pa nas objame blagodejni hlad gozda in nas nekoliko osveži po vseh teh vzponih, ki jih noče in noče biti konec. Pri prvi kmetiji na Samotorici , si velja malce oddahniti, se okrepčati in uživati v razgledu na dolino. Tu je tudi lepa renesančna cerkev sv. Mihaela z lesenim stropom ter freskami iz 16. stoletja. Klanca je začasno konec, pot pa nadaljujemo mimo dveh kmetij in za spoznanje navzdol do razpotja.
Odločno na Koreno
Na razpotju, potem ko smo premagali že skoraj 23 kilometrov, nas pričaka cela vrsta kažipotov , ki pa so namenjeni predvsem pohodnikom in si z njimi ne moremo kaj dosti pomagati – pot nas namreč vodi na desno (po asfaltu proti Horjulu). Kmalu se pričnemo strmo spuščati skozi senčnat gozd, vse do ceste, ki pelje iz Horjula neposredno na Koreno (domačini pravijo tudi Korena). Uh, kako se je prilegel tale spust! Ampak fizika je neusmiljena, zato ni spusta brez vzpona. Torej rahlo v levo in v nižjo prestavo. Po kilometru in pol sopihanja pripeljemo na Koreno, prečkamo prvi del naselja in se napotimo proti vrhu. Vsaj dve kmetiji odprtih vrat sta na naši poti, a vztrajamo do poslednje, tik pod vrhom, s slikovito cerkvico sv. Mohorja in Fortunata s konca 14. stoletja in velikim križem ob njej ter od strele poškodovano lipo . Cerkvica na vrhu je vidna od daleč in tudi z vrha vzpetine, razumljivo, segajo enkratni razgledi , na vse strani. Več kot primerno mesto za krajši oddih, zdaj ko je za nami nekako polovica načrtovane poti.
Naprej v dolino
Od cerkvice se spustimo nazaj kar po asfaltu mimo gostišča proti Slevici . Če smo v dvomu, raje vprašajmo, saj veste, da beseda ni konj, domačini pa so prijazni in pripravljeni pomagati. Sicer pa je to edina asfaltirana cesta v bližini, če odmislimo tisto, po kateri smo prišli do tod. Naprej je še kakšnega pol kilometra asfalta, nato pa pridemo do križišča, kjer se moramo odločiti: levo ali desno? Desno ni prav, ker cesta pelje samo do Slevice in nima izhoda, zato zavijemo na levo. Sledita dobra dva kilometra gruščnate gozdne ceste in pot postane precej težavna . Naj vam ne bo nerodno stopiti s kolesa in malce pretegniti ude ter se razgledati po okolici. Če res ne bo šlo drugače, bo treba peš, a le do domačije Rožnik. Tam se spet začne lep asfalt, ki nas na koncu pripelje do glavne ceste, kjer zavijemo levo. Sledi lahkoten, položen spust ob potoku Prosca. Na nekaterih mestih je urejen povsem spodoben dostop do vode, če bo kdo potreboval osvežitev. Bo pa vse do Dobrove še precej priložnosti za stik s hladno Gradaščico, če komu to prija, seveda.
Počasi proti cilju
Ko pridemo do Dolenje vasi , na lesenem mostu prečkamo Gradaščico in že smo na cesti Ljubljana– Polhov Gradec, kjer zavijemo desno v Dvor , . Vas slovi po poznogotski cerkvi sv. Petra [S29), ki je eden najlepših sakralnih spomenikov v Sloveniji. Za začetek gradnje štejemo letnico 1523, vklesano v portal, končali pa so jo leta 1561. Notranje opremljanje cerkve je trajalo še dolga desetletja, tako da je bila posvečena šele leta 1613. Cerkev krasijo lepe slike, zlati oltarji in druga umetniška dela. Proglašena je za spomenik nacionalne kulturne dediščine. Zanimivo je, da tudi zgodovinarje ne vejo, zakaj so prav tu, v tej majhni vasi, postavili tako monumentalno svetišče.
Takoj čez cesto stoji manjša in preprostejša cerkev sv. Miklavža .
Pot nadaljujemo ob Gradaščici , ki jo prečkamo tik pred Dobrovo. Tudi v tamkajšnjem krožnem križišču (se ga še spomnite z začetka poti?) nadaljujemo kar naravnost proti Ljubljani, skozi Razore, prek livade do prvih hiš. Tam zavijemo desno na Pot čez gmajno in se skozi naselje po skoraj neprometni cesti pripeljemo do križišča, kjer zavijemo desno in kmalu zatem spet levo. Poženemo mimo nekaj hiš in že smo – kje? Ja, na koncu poti vendar – spet Pri Gorjancu.
Prevozili smo 46 kilometrov. Če to ni bilo dovolj pa kar naprej, na Barje!