Iz Sostrega
Res je, da začenjamo na dobro znanem izhodišču – pri avtobusnem obračališču mestnega potniškega prometa številka 13 v Sostrem , , a tokrat ne bomo zavili v priljubljeno smer proti Podlipoglavu, temveč v nasprotno. Preverimo, ali smo dobro opremljeni in oskrbljeni z vsem potrebnim. Pri cerkvi zavijemo desno. Na nasprotni strani ceste sta župnijski urad in minoritski samostan . Na naslednjem križišču zavijemo desno in peljemo po Litijski cesti.
Takoj čez prvi hrib
Niti dveh kilometrov še nimamo za seboj, ko se cesta že vzpne. Na prometnem znaku piše: 12 %, 2 km. Po veveričje torej! Ob četrtem kilometru dosežemo prvi vrh. Na levo se odpre lep pogled na Ljubljano . Pri kmetiji Pečar , se cesta prekucne. Če zavijemo desno, pridemo na Javor, a ta nas čaka šele domov grede. Čez dvesto metrov pridemo do serpentin in makadama, ki se vije skoraj celo pot skozi dolino potoka Besnice . Z leve pripelje cesta iz Podgrada, mi pa jo mahnemo desno za napajališčem z mlinčkom , in naprej po dolini ob potoku Besnici in rahlo navzgor skozi vas Besnica.
In že smo na drugem hribu, najvišjem v teh krajih
Pri približno devetem kilometru zavijemo levo navkreber . Pogledamo na smerokaz, ki vzpodbudno kaže: Janče, osem kilometrov. Prva dva kilometra – 12-odstotni klanec. Hitro se dvigujemo in odpirajo se nam novi pogledi . Juhuhu, že smo v Gabrju ! Ljubljana se vidi od tu . V vasi, ki leži ob Sadni cesti, prodajajo jabolka, med in še kaj. Mi pa gremo naprej skozi vas proti Jančam. Lepo počasi! Saj hitro tudi ne bi šlo. Strmina je tolikšna, da bi jo lahko pisali z veliko začetnico (20-odstotna). Še veverice so prestavile v najnižje prestave. Pod Jančami nas pozdravi kapela sv. Miklavža . Po 14 kilometrih vožnje smo prispeli do Janč . Planinski dom Janče stoji na najvišji točki v teh krajih in je obvezna kolesarska postojanka. Malo se razgledamo, res je lepo, v domu si natočimo sveže vode in odrinemo naprej! Kar precej poti je še pred nami.
Vijugast spust do Jevnice, potem pa zemljevid v roke
Na Jančah se križajo številne kolesarske in pohodniške poti. Naš načrt je vijuganje navzdol do Kresnic. Od planinskega doma zavrtimo pedale kakšnih 400 metrov in krenemo levo na makadam proti Lazam . Spuščamo se po vzdrževanem makadamu, na prvem razpotju zavijemo desno proti Jevnici . Pri Zgornji Jevnici se pot malo zravna, nato se ponovno spusti skozi gozd. Na 17,5 kilometra spet bolj sproščeno zapeljemo po asfaltirani cesti. A asfalta je le za kakšnih100 metrov. Naprej se spuščamo po makadamu. Ob poti nas preseneti nekaj trsov vinske trte , , ki so jeseni polni grozdja. V teh hribih? Za tiste, ki ne veste: tam, kjer raste pravi kostanj, uspeva tudi vinska trta. V Sloveniji je to nekako do 800 metrov nadmorske višine. Ti vinogradi pa so dobrih 600 metrov visoko. In še nekaj: za vsakim ovinkom se odpre nov pogled na pokrajino pod nami . Od Zgornje Jevnice smo zopet na asfaltu . Po približno 20 kilometrih vožnje smo v dolini, prečkamo manjši potok (z imenom Jevnica) in se ustavimo. Do naselja Jevnica levo od nas je le kakšen kilometer, a mi ne danes gremo tja . Na drugem odcepu čez 50 metrov, ne na prvem, zavijemo ostro desno – za skoraj 180 stopinj – proti Golišču.
Čez Golišče do Kresniškega vrha
Zagrizemo v novi klanec, kot veverica skoči na drugo drevo. Senca, asfalt in serpentine ter ena najnižjih prestav na kolesu. Vzpenjamo se mimo redko posajenih kmetij razloženega naselja Golišče. Po slabih štirih kilometrih vzpona smo na vrhu hriba , levo od nas, 30 metrov strmo navzgor je pravo pravcato balinišče. Zdaj si lahko malce oddahnemo. Nedaleč naprej se začne močno ovinkast asfaltirani spust proti Savi z lepimi razgledi , . Po slabih dveh kilometrih dosežemo Kresniški vrh , kjer za silo ohladimo pregrete zavore. Prevozimo ga v smeri proti Kresnicam in se spet spustimo po ovinkasti cesti skozi gozd do Kresnic. Na nasprotni strani Save vidimo velik kamnolom , ki je vir surovine za tovarno apna. Na razpotju na začetku Kresnic zavijemo desno, na bližnjico, ki teče mimo naselja. Na pregledni tabli v gozdu si lahko ogledamo karto krajevne skupnosti Kresnice . Ko se spust konča, se znajdemo na križišču z glavno cesto, kjer moramo zaviti desno proti Litiji . Oddahnemo si – zdaj bomo nekaj časa kolesarili več ali manj po ravnem. Tudi veverice si včasih malo oddahnejo ...
Po Savski dolini
Vozimo ob robu gozda in skozi gozd, prečkamo železniško progo (čez zavarovan prehod), deležni smo pogledov na reko Savo in ponovno nekaj makadama. Znova prečkamo železniško progo, a tokrat dobesedno strmo prepeljemo železniški predor z obupnim makadamom. Če kdo za tistih sto, dvesto metrov stopi s kolesa, mu ne bo nihče zameril. Ko dosežemo vrh vzpetine in smo spet na asfaltu, zavijemo ostro desno. Na levi stoji grad Pogonik in pred njim spomenik . Skozi gozd se spustimo v dolino in se spet znajdemo ob reki Savi. Peljemo se skozi Podšentjur in naprej proti Litiji.
Litija in Sitarjevec
Tik pred Litijo se Sava tako približa hribu Sitarjevcu, da gre cesta komaj vmes. Na tem delu opazimo ostanke gospodarskih objektov opuščenega rudnika Litija. Že smo v Litiji . Na desni nas pozdravi mogočen Plečnikov spomenik in kmalu se znajdemo na Valvasorjevem trgu. Če so nam pošle moči, lahko kaj prigriznemo v gostilni in pizzeriji Pergola . Zavijemo desno na Levstikovo ulico in zopet desno na Šmarsko cesto. Takoj za pokopališčem zavijemo še enkrat desno proti Zavrstniku in se poslovimo od Litije. Spotoma si ogledamo Sitarjevec še z južne strani (na vrhu ima oddajnik) . Imamo dovolj vode? Na križišču v Zavrstniku je okrepčevalnica, kjer lahko obnovimo zaloge vode. Od zdaj naprej bo nekaj časa bolj malo priložnosti za to. Zlagoma peljemo po lepi dolinici do Štangarskih Poljan . Kolesarska idila, ki je je kmalu konec. Saj ne, da ne bi bilo več lepo, le tisti mir se zgubi v pospešenem bitju srca. Veverice gredo zopet v akcijo. Klanci, kajpak. Dvignemo se za kakšnih 200 metrov, nato pa pri 45. kilometru od starta zagledamo smerokaz, ki kaže naravnost proti Ljubljani. Juhej! To je naša pot. Desno se gre na Prežganje.
Preko Trebeljevega v dolino Besnice
Najbrž je odveč zapisati, da spet kolesarimo v klanec, saj gre tako in tako ves čas gor in dol. A tako je. Klancev, vsaj tistih navzgor, na Trebeljevem vendarle zmanjka . Ampak zgolj začasno, zato se ne kaže veseliti prehitro. Tu je preval; cesta na koncu vasi se odloči za oster zavoj v desno. Sicer pa nam tako veleva tudi smerokaz, ki kaže proti Ljubljani. Če so nam pošle moči in tekoče zaloge, zavijemo levo mimo cerkve v Velikem Trebeljevem . Od tu je kilometer in pol do turistične kmetije Kamnikar. Sicer pa se spuščamo do Zgornje Besnice in med hišami zavijemo levo proti Javorju.
Zadnji veveričji skok
Pot na Javor je veveričja bližnjica do najtežje dosegljivih zalog hrane. Zato pozor! Prestaviti moramo krepko in pravočasno, saj se cesta kar »pokonci postavi«. Sovražim veverice. Naporno! Vzponov na tej turi se je že nekaj nabralo. Na vrhu, pri križišču s prednostno cesto, peljemo naravnost in končno spet malo navzdol. Na Javorju smo, za razpadajočo hišo, za katero slutimo, da je bila nekdaj lepa domačija , spet krepko zavijemo levo in potem dol, dol, dol ... Obljubim, da do cilja ne bo več vzponov. Spodaj teče potoček, reče se mu Javorska reka, in če kdo ne bi zdržal še tistih nekaj kilometrov, se lahko malo osveži. Vode je v njem bolj malo, zato se ime »reka« zdi čisto pretiravanje . Ampak to je lokalna posebnost, saj domačini na tem koncu vsaki tekoči vodi pravijo reka. V dolini nas pričaka križišče. V Selu pri Pancah smo in zdaj zavijemo desno, na glavno cesto. Cesta levo gre na Pance in do Grosupljega. Še parkrat (ni mišljeno ravno dvakrat) zavrtimo pedale in že smo v Podlipoglavu . Sredi vasi zavijemo desno. Ko prevozimo Sadinjo vas, zagledamo obcestno tablo z napisom Ljubljana. No, končno! To bo Sostro. Verjetno smo potrebni okrepčila. Lahko izberemo kar prvo gostilno Pri Kovaču pri avtobusnem obračališču . Samo veveric naj mi nihče več ne omenja!