V TIC po brošure
Morda je opisana pot še najbolj priročna za obiskovalca Ljubljane, ki si kje v bližini Tromostovja izposodi kolo in se iz središča mesta na hitro zapelje na obrobje do Barja . Mimo samih znamenitosti nas vodi, ki so večinoma obeležene s posebnimi napisnimi tablicami. Več o njih lahko radoveden popotnik izve iz priročnih tiskanih vodičev Zavoda za turizem, ki so na voljo tudi v njihovem biroju (TIC) tik ob Tromostovju na desnem bregu Ljubljanice. Zato bomo v tem opisu poti več govorili o nekaterih zanimivih imenih ter zgodovini ulic in cest, na katere bomo naleteli na naši kolesarski poti. Seveda jih bomo tudi ogledovali, predvsem Plečnikove stvaritve. Preden odrinemo pa le še dobrohoten nasvet: večina poti poteka po cestah javnega prometa, ponekod ali ob nekaterih urah dneva celo dokaj prometnih, zato naj bo skrb za varnost na prvem mestu.
Od Prešerna do Napoleona
Pot začenjamo pred spomenikom največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna in se usmerimo proti toku Ljubljanice. A danes ne gremo ob reki po Hribarjevem nabrežju, ki nosi ime najbolj znanega ljubljanskega župana, temveč po sosednji Wolfovi ulici, poimenovani leta 1892 po škofu Antonu Alojziju Wolfu, mecenu slovensko-nemškega slovarja. Na fasadi druge hiše na naši desni uzremo relief s podobo Primičeve Julije, ki zvedavo pogleduje proti Prešernu .
Zapeljemo po klancu navzgor in že smo na vzhodnem, spodnjem robu Kongresnega trga, ki od leta 1991 ponovno nosi ime, ki ga je dobil po kongresu Svete alianse leta 1821 in ga izgubil 1945 . Park ob njem se imenuje Zvezda in je, seveda, Plečnikovo delo .
Zatem prečkamo Kongresni trg, gremo mimo zgradbe Univerze in zapeljemo v Vegovo ulico, poimenovano po Juriju Vegi, matematiku in topničarskem častniku rajnke Avstrije. To ime je ulica imela že za časa Avstro-Ogrske, ko je bila Vegagasse. Njeno sedanjo podobo je zasnoval Plečnik in pri tem spretno uporabil del mestnega obzidja, na katerega je postavil terase s spomeniki zaslužnim Slovencem, glasbenikom in jezikoslovcem .
Narodna in univerzitetna knjižnica ter Križanke
Na koncu Vegove ulice stoji znamenita Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), eno od najpomembnejših Plečnikovih del v Ljubljani . Nekaj metrov naprej je Napoleonov obelisk. Če vam čas dopušča, stopite s kolesa in si oglejte NUK tudi od znotraj. Znamenito stopnišče iz črnega podpeškega marmorja in čitalnica s posebej oblikovanimi, monumentalnimi lučmi sta nekaj posebnega pa tudi pročelje je izredno zanimivo. Opeka se izmenjuje s kamnitimi bloki, kar daje zgradbi nevsakdanji videz .
Za stavbo NUK-a je Trg francoske revolucije z obeliskom v čast Napoleona in Ilirskih provinc . Do leta 1952 se ja ta trg imenoval Napoleonov trg in obelisk njemu v spomin je eden redkih, na vsem svetu sta menda samo dva. To hvaležnost moramo seveda razumeti v luči tedanjih razmer: čas Ilirskih provinc je bil obdobje, ko je bilo prvič v zgodovini omogočeno izobraževanje v slovenščini, kar je odločno pripomoglo k razvoju kulture in narodne zavesti.
Levo za obeliskom se začnejo Križanke, kompleks nekdanjega križevniškega reda, menihov, ki so v Ljubljano prišli že v 13. stoletju . Križanke so obnovljene po Plečnikovih zamislih. To je njegovo zadnje delo.
Iz Emone na solatni vrt
Čez Trg francoske revolucije se zapeljemo mimo Križank do semaforiziranega križišča z Zoisovo cesto. Če nam čas dopušča, se spustimo na Breg do Zoisove palače .
Ko prečkamo Zoisovo cesto, pridemo v Krakovo, poleg Trnovega najstarejše ljubljansko predmestje, katerega ime izhaja še iz srednjeveških časov. Ena teorija pravi, da je Krakovo dobilo ime po poljskih vojakih, ki so bili nekoč del cerkvene vojske, in naj bi taborili na tem mestu. Obstaja pa še druga razlaga, po kateri naj bi ime Krakovo izviralo iz besede okrak, ki pomeni na stoječi vodi plavajoče alge in druge rastline.
Še naprej vozimo po Emonski cesti in na levi opazujemo ostanke znamenitih vrtov, kjer so pridelovali povrtnine, zlasti solato priznane sorte ljubljanska ledenka, ki so jo branjevke s cizami vozile na mestno tržnico . Tradicija gojenja zelenjave je delno ohranjena še danes, zato je na poti od Trnovega do tržnice edinstven prometni znak s silhueto cize, ki dovoljuje vožnjo oziroma rinjenje tega značilnega tovornega sredstva po prometnih cestah vse do tržnice. Na desni strani Emonske ceste stoji kapelica z znamenitim kipom Krakovske Marije iz 13. stoletja , za njo pa se začne območje rimske Emone z ohranjenim obrambnim zidom .
Gradaščica je severna meja ...
Po znamenitem Plečnikovem mostu , ki je bojda edini most na svetu, na katerem raste drevored, prikolesarimo v Trnovo in se ustavimo pred portalom mogočne trnovske cerkve . Prav v tej cerkvi je Prešeren prvič srečal Primičevo Julijo, svojo nesojeno ljubezen, katere podobo smo omenili na začetku poti. Po ogledu cerkve zapeljemo okoli vogala v Karunovo ulico, poimenovano po zaslužnem trnovskem župniku. Za cerkvijo je vrt in nato hiša, v kateri je živel Plečnik od povratka iz tujine do svoje smrti leta 1957. Sedaj je preurejena v muzej .
Na koncu Karunove ulice smo že v novem delu Trnovega. Prečkamo Ziherlovo ulico in pripeljemo na Mivko (ulica je dobila ime po nekdanjem delu Trnovega), takoj za parkiriščem zavijemo desno, do blokov, in v prvo ulico levo. Potem gremo naprej do semaforja na križišču z Opekarsko cesto, ki nosi to ime že od leta 1876, saj so bile nekdaj tam slovite opekarne.
... Mali graben pa južna meja Trnovega
Na križišču peljemo naravnost po Hladnikovi cesti prek Malega grabna , ki so ga zgradili zato, da bi visoke vode Gradaščice speljali mimo Viča in Trnovega, kjer je rado poplavljalo. Takoj za tem mostom je še en most, tokrat čez Ljubljanico, na drugi strani pa sta že Dolgi breg na naši desni ter Livada na levi strani. Naša pot iz Trnovega pri prvem odcepu za drugim mostom zavije desno na Pot spominov in tovarištva (POT), ki v tem delu poteka ob Ljubljanici. Na žalost pa se ne moremo približati reki, ker je ves breg pozidan s stanovanjskimi hišami.
Sledimo poteku POT vse do stika z Ižansko cesto in zavijemo nanjo. Najprej bomo prečkali avtocesto (južno obvoznico), kmalu zatem pa še reko Ižico . Ko se pripeljemo čez most, vstopimo na območje Krajinskega parka Ljubljansko barje . Od tu naprej moramo vso pozornost usmeriti na cesto in promet, saj je vozišče v zelo slabem stanju. Ko pridemo do semaforiziranega križišča, zavijemo desno proti Črni vasi in nadaljujemo pot do znamenite kamnito-lesene Plečnikove cerkve, ki so jo zgradili v letih 1937 do 1940 . Cerkev, posvečena sv. Mihaelu, je v marsičem družinski projekt Plečnikov: naročnik je bil nečak Jožeta Plečnika, duhovnik Karel Matkovič, ki je kasneje v njej tudi služboval, večino gradnje je financiral brat Andrej, iz zapuščine brata Janeza pa so poplačali še zadnje dolgove .
V Botaničnem vrtu
Po ogledu Plečnikove cerkve na Barju se vračamo v Ljubljano po Ižanski cesti; spotoma se ustavimo v Botaničnem vrtu (dobrih 600 metrov od križišča s Hladnikovo in Jurčkovo cesto). Botanični vrt je naša najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem . Ustanovili so ga leta 1810 v času Ilirskih provinc. Danes deluje v okviru Biotehnične fakultete, razprostira se na približno dveh hektarih, na katerih raste okoli 4500 vrst oziroma podvrst rastlin. Od vseh rastlin, ki rastejo v vrtu, je le tretjina domačih. Ne pozabite si ogledati znamenite Marmontove lipe, ki naj bi jo ob otvoritvi vrta zasadil sam August Marmont, Napoleonov maršal in upravnik Ilirskih provinc .
Čez brv na Špici na Prule
Po ogledu Botaničnega vrta prečkamo cesto in mimo Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana nadaljujemo pot preko brvi na Špici in prečimo Grubarjev kanal ter prispemo na Prule .
Če se nismo ustavili v Botaničnem vrtu, si lahko privoščimo krajši postanek na Špici , stičišču Ljubljanice in Grubarjevega kanala, da malo posedimo in si oddahnemo .
Za brvjo zavijemo desno in peljemo do prve ulice na levi. Zavijemo v Prijateljevo ulico. Pred drugo svetovno vojno je bila to Sokolska ulica, a so jo italijanski okupatorji skupaj s še nekaterimi drugimi ulicami, katerih imena so spominjala na pripadnost nekdanji jugoslovanski državi, preimenovali v Prijateljevo po kulturnem in slovstvenem zgodovinarju Ivanu Prijatelju.
Ob vznožju Grajskega hriba nazaj k Prešernu
V prvem naslednjem križišču s Prijateljeve ulice zavijemo desno na Privoz, se poženemo do semaforja, kjer se uvrstimo na kolesarsko stezo, prečkamo Karlovško cesto in po ulici Za gradom vozimo do naslednjega semaforja, kjer zavijemo levo na Streliško ulico. Pod nemškim imenom je bila Streliška ulica v kataster Poljanskega predmestja vpisana že leta 1840 . Nekoč je bilo tu mestno strelišče, priljubljeno zbirališče gospode, ki se je ukvarjala s tem, takrat modernim športom višjih krogov. Danes o strelišču ni več sledu, kajti stara stavba je pogorela, novo pa so zgradili na južnem pobočju Golovca, na drugi strani Gruberjevega prekopa. Po Streliški ulici se pripeljemo do tunela pod gradom in prečkamo Kopitarjevo ulico. Zaradi gostega prometa je še najenostavneje in najvarneje stopiti s kolesa, prečkati cesto na prehodu za pešce, nato pa nadaljevati hojo preko parkirišča na Krekovem trgu do osrednje mestne tržnice na Vodnikovem trgu. Tudi tržnico je v času njenega obratovanja najbolje kar prepešačiti. Mimo pokrite tržnice pod Plečnikovimi arkadami na bregu Ljubljanice pridemo do Pogačarjevega trga in mimo Kresije do (tudi Plečnikovega) Tromostovja . Na drugem bregu Ljubljanice nas že čaka Prešeren s svojo muzo. Prišli smo na cilj naše poti.