Tacen in dacarji
Izhodišče kolesarske poti je v Tacnu, na tistem znanem parkirišču , do koder se lahko pripeljemo z mestnim avtobusom (št. 8 ali št. 15) in ki ga poznajo predvsem izletniki na Šmarno goro. Tacen je znan tudi po brzicah na Savi in po tekmovanjih v kajaku in kanuju na divjih vodah, v poletni vročini pa se peščeni bregovi Save od tu naprej spremenijo v priložnostna kopališča, kjer številni Ljubljančani ob nizkem vodostaju Save v reki iščejo in najdejo osvežitev.
Ime Tacen morda izhaja iz izrazov dace in dacar (pobiralci davkov), a brez strahu, mostnine nam tukaj v današnjih časih ni več treba plačati, davek za kolo pa smo poravnali že ob nakupu.
Če kolesa v Tacen pripeljete z avtom in je prvo parkirišče zasedeno, lahko avto verjetno parkirate malo naprej v vasi na večjem parkirnem prostoru v bližini policijske akademije.
Pot začnemo pri prvem parkirišču in nadaljujemo proti zahodu kar po glavni cesti proti Vikrčam.
Kmalu pripeljemo mimo policijske akademije (pa ne tiste iz ameriških komedij) in obora z damjaki , kjer se začne manjši vzpon. Desno nad nami je Grmada z razgaljenimi skalnimi pečinami, kjer se mnogi preizkušajo v plezalnih spretnostih. Sredi klanca zavijemo levo proti Pirničam . Naravnost bi pripeljali do Smlednika, ampak to danes ni naša smer. Skozi Pirniče in Verje torej do mostu čez Savo pod elektrarno, in to je že spodnji del Medvod. Mimogrede si v Spodnjih Pirničah ogledamo še zanimivo cerkev sv. Križa (prva omemba leta 1392), v vasi pa je tudi rojstna hiša legendarnega partizanskega komandanta in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta (ni ob naši poti). Skozi Zgornje Pirniče pripeljemo do naselja Verje, kjer so ob gradnji elektrarne našli prazgodovinsko bronasto sekiro.
Ko čez most pripeljemo na drugo stran Save, jo mahnemo kar naravnost proti blagovnemu centru, ki ga krasi piramidasta steklena streha. Levo od nas je tovarna Donit. Pred centrom zavijemo desno skozi podvoz pod glavno cesto in pridemo do nogometnega igrišča. Tam pa ne gremo naravnost, čeprav bi nam bilo to morda všeč, saj cesta naravnost v nadaljevanju ni prevozna. Takoj za podvozom torej spet zavijemo ostro desno in v breg. Štejemo odcepe. Prvi, pri lekarni, ni pravi, drugi pa je. Zavijemo levo na Cesto na Svetje. Po tej cestici se med hišami peljemo malo navzgor do vasi Svetje, kjer se začne pravi labirint cest, v katerem se zlahka izgubimo, a bomo skozi Svetje nadaljevali kar naravnost in malo levo ob robu terase nad Soro ter se na koncu vasi spustili do gorenjske železnice, ob kateri bomo vozili nekaj sto metrov, potem pa zavili desno in se priključili cesti, ki z leve pride čez železniški prehod. Na vrhu manjšega klanca zavijemo levo na cesto, ki pelje proti Senici.
Ob Sori še dlje do Škofje Loke se gre
Hiš je konec, vozimo prek polja in v vseh križiščih kar naravnost, dokler ne prispemo do Spodnje Senice. V središču zavijemo desno in nadaljujemo skozi vas, dokler ne pridemo do nadvoza čez železnico, ki prijazno ponudi možnost prečkanja. Prednostna cesta gre desno, mi pa levo čez železnico, zato previdno na križišču! Na drugi strani proge ni kaj dosti izbire glede smeri. Uberemo jo desno in potem peljemo naravnost. Vozimo se po lepi pokrajini, kjer se polja izmenjujejo z gozdovi. V Retečah najprej zagledamo prehod čez železniško progo, a še ne gremo čez, temveč naravnost, nato vidimo tovarno Domel in podvoz pod progo, vendar gremo še malo naprej ob progi. Ker smo že malo naveličani vaških cest in cestnih labirintov, se odločimo za hitrejši tempo, zato zavijemo desno čez progo in nato levo na glavno cesto. Po vasi je ob cesti kolesarska steza, od konca Reteč naprej pa le še cesta – lepa široka cesta. Tu lahko poženemo po mili volji, ampak slabost glavne ceste je v tem, da po njej drvijo tudi vsi drugi udeleženci v prometu, ki jih ni prav malo in večinoma so tudi večji, veliko večji ...
Skozi podvoz pod železnico do Godešiča nadaljujemo naravnost proti Škofji Loki. V Godešiču je, kot ob vsej poti, gostinske ponudbe več kot dovolj, je pa tudi nekaj, kar bi morda lahko celo bolj potrebovali – kolesarski servis. Za Godešičem se cesta spusti, peljemo med Trato in Lipico ter na semaforiziranem križišču zavijemo levo proti Suhi.
Suha je zanimiva in lepa vasica s starimi hišami. Prav na začetku je slikovita cerkev sv. Janeza Krstnika iz 15. stoletja . Ko pripeljemo v Suho, pri kapelici, to je nekako po 300 metrih, zavijemo desno in nadaljujemo proti Škofji Loki.
Okoli Škofje Loke že več let gradijo obvoznico , ki bo staro mestno jedro razbremenila težkega prometa po ozkih ulicah. Težko je reči, kdaj bo obvoznica končana, a dokler ne bo, in ker gradbišče obvoznice poteka skozi Suho, bomo morali na poti proti Škofji Loki nekaj deset metrov peljati čez gradbišče ali po obvozu. Ob poti je zelo znana in lepo obnovljena Španova hiša z letnico 1785, pred njo pa baročno znamenje iz približno istega časa.
Sora in Sora, pa še grad je vmes
V Škofjo Loko pridemo v Plevni in pot nadaljujemo po Stari cesti , dokler pred mostom čez Selško Soro ne zapeljemo na glavno cesto. Nadaljujemo levo čez most in že smo v spodnjem delu starega mestnega središča, na Spodnjem trgu.
Škofja Loka ima zelo lepo ohranjeno staro srednjeveško mestno jedro, nad katerim kraljuje Loški grad , zato se vsaj prvič splača sprehoditi nekaj metrov navzgor in si vse to ogledati. Najbolje je, da se kar sprehodimo od severa proti jugu, od kapucinske cerkve prek Kapucinskega mosta , in skozi obokana vrata v mestnem obzidju in naravnost mimo mnogih kulturnozgodovinskih znamenitosti , dokler na drugi strani spet ne pridemo iz starega mestnega obzidja.
Za starim mestnim jedrom Škofje Loke zapeljemo levo navzdol na Puštalski most, kjer prečkamo Poljansko Soro (ali Poljanščico). Tudi Sori sta namreč dve, podobno kot sta dve Savi. Ena teče po Poljanski dolini, druga pa po Selški in tako se tudi imenujeta. V enotno Soro se zlijeta prav v Škofji Loki.
Puštal ali Burgstelle
Takoj za mostom je nogometno igrišče in malo naprej opazimo star Puštalski grad tik ob naši poti. Nad gradom je Hribec z baročno cerkvico sv. Križa in dvanajstimi kapelicami križevega pota , od koder je najlepši razgled na Škofjo Loko. Ime gradu naj bi izviralo iz »gradišča«, nemško Burgstelle, in res bi bil Hribec kar pravšnja lokacija za kaj podobnega. Razgledna in varna.
Naša pot gre naravnost, vendar je v bližini še ena zanimivost, ki si jo je vredno ogledati. To je Nacetova hiša , do katere pridemo, če takoj za Puštalskim gradom zavijemo desno (so kažipoti). Zdaj pa imamo najbrž že dovolj zgodovine, zato spet zajahamo našega konjička in veselo naprej proti Medvodam.
Goričane in druge vasi
Če smo se na pot odpravili v poletnem jutru, nam sonce zdaj že krepko sije nasproti. Komaj čakamo na kakšno senco. In res! Na obcestni tabli piše: Hosta. Ampak veselimo se prezgodaj. Res je Hosta, vendar ob cesti ni nobene hoste, le malo stran v hribu. Cesta poteka čez polja ob robu Polhograjskega hribovja in je izpostavljena soncu . Tako bo vseskozi do Ljubljane . Naslednja vas je Pungert, nato Gosteče in Draga. In naslednja je spet Sora (katera že?), s simpatičnim gasilskim domom. Tu bi lahko zavili desno proti Katarini, a se bomo tja na izlet odpravili ob kakšni drugi priložnosti. Nadaljujemo naravnost in skozi Rakovnik pridemo do Goričan, ki so najbolj znane po dvorcu Goričane , v katerem je bil od leta 1963 muzej neevropskih kultur, zdaj pa ga obnavljajo.
Levo pred jezom v Goričanah, kjer se Sora umiri, je priljubljeno naravno rečno kopališče.
Obidemo grad in peljemo naprej (ali pa se z zavojem desno malce pomudimo pri njem) ter prispemo v vas Vaše, še malo naprej pa v Presko . Ne gremo desno v kraj, ampak kar naravnost in mimo železniškega prehoda naprej ob progi, ki je v tej smeri na naši levi. Medvode so ostale za nami. Po kakšnem kilometru v blagem desnem ovinku (kjer se gre naprej na Slavkov dom) zavijemo levo prek mostička in po klancu k motelu, zdaj Hotelu Medno. Mimogrede: to je najstarejši motel v Sloveniji.
Iztek do Tacna
Za Hotelom Medno tako in tako s kolesom ni priporočljivo (in ni dovoljeno) na glavno cesto, temveč je bolje zapeljati po desni cesti skozi Medno in naprej proti Stanežičam . Na tem delu poti, vse do Vižmarij, so največja zoprnost grbine, hitrostne ovire ali po domače »ležeči policaji«. V Stanežičah pri kapelici na severovzhodnem koncu vasi prispemo do kapelice in razcepa, kjer zavijemo desno na kolesarsko stezo. Ta nas pelje mimo lepe baročne cerkve sv. Jakoba.
Nekaj deset metrov naprej se kolesarska steza konča in tam zavijemo levo na široko cesto proti Šentvidu. Po njej pa levo, desno ... mimo igrišča za ragbi do vadišča za golf. Ko na levi že zagledamo glavno cesto Medvode–Ljubljana, se obrnemo desno proti Guncljam, kjer si sredi vasi ogledamo znamenito in spomeniško zaščiteno Krvinovo hišo (malo naprej proti hribu sta še dva zaščitena objekta: hiša in hlev). Iz vasi pripeljemo (spet grbine) do trgovskega centra in avtobusnega obračališča mestnega potniškega prometa številka 1, kjer v semaforiziranem križišču prečkamo Celovško cesto. V Vižmarjah zapeljemo skozi podvoz na Tacensko cesto in do naslednjega semaforja in tam levo. Le še po klančku se spustimo, prevozimo Brod in savski most, pa smo na cilju v Tacnu.
Če odštejemo kakšne skoke v levo ali desno, je bilo vsega skupaj 34 kilometrov. Zadovoljni?