Krajinski park Tivoli, Rožnik, Šišenski hrib ,
Območje, razglašeno za krajinski park z odlokom leta 1984, obsega mestni park Tivoli in z gozdom poraščena Rožnik in Šišenski hrib. Krajinski park, ki je neločljivi del identitete mesta Ljubljane, meri dobrih 500 hektarov. Gre za zavarovano območje, v katerem so se ohranile naravne in kulturne prvine prostora, prav tako pomembna pa je tudi njegova socialna in rekreacijska funkcija. Na zahodni strani Šišenskega hriba je na območju nekdanjega glinokopa nastala vodna površina Koseški bajer, ki je pomem¬ben življenjski prostor za nekatere redke in ogrožene živalske vrste ter ena redkih stoječih voda v Ljubljani. Na vzhodnem obrežju je urejena lesena ploščad za posedanje in uživanje ob vodi.
Cerkev Marijinega obiskanja na Rožniku
Cerkev Marijinega obiskanja stoji na vrhu Rožnika, na Cankarjevem vrhu. Z južne strani Ljubljane in z Ljubljanskega barja je vidna že od daleč, zaradi svoje lege, fasade v rdeči barvi pa tudi zato, ker je ponoči dobro osvetljena.
Cerkev je bila sezidana že v 16. stoletju, današnjo baročno podobo pa je dobila v 18. stoletju (arhitekt Candido Zulliani).
Gostilna Rožnik
Leta 1747 je bila pod cerkvijo zgrajena prva majhna gostilna, imenovali so jo Pri Matiji. H gostilni je spadalo tudi obsežno posestvo s travniki, sadovnjaki in vrtom. Leta 1869 je svojim gostom prvič odprla vrata nova gostilna, ki jo danes poznamo kot gostilno Rožnik.
Leta 1905 je gostilno kupil koroški Slovenec Karel Bergman, pri katerem se je pet let pozneje nastanil pisatelj Ivan Cankar in tam živel vse do smrti leta 1917. Sedanji lastniki in upravitelji skrbijo za kulturno dediščino hiše in njenega okolja. V gostilni kuhajo slovenske dobrote.
Cankarjeva spominska soba in spomenik
Med tremi večjimi življenjskimi postajami slovenskega pisatelja Ivana Cankarja – Vrhniko, Dunajem in Ljubljano – zavzema Ljubljana posebno mesto. V obdobju od 1910 do 1917 je namreč Cankar našel na ljubljanskem Rožniku svoj drugi dom. Užival je gostoljubje družine Francotovih, lastnikov rožniške gostilne, s katero ga je vezalo prijateljstvo še iz dijaških let. Najprej je stanoval v gospodarskem poslopju nasproti gostilne, v mali hiši, desno od današnje Cankarjeve sobe, z razgledom proti rojstni Vrhniki. Pozneje se je preselil v prvo nadstropje gostilne s pogledom na rožniško cerkev. Mnogi občudovalci Cankarjevih del so prihajali na Rožnik, da bi pisatelja osebno spoznali, obiskovali pa so ga tudi njegovi prijatelji iz umetniških krogov.
Mestni muzej Ljubljana je leta 1948, ob trideseti obletnici pisateljeve smrti, na Rožniku odprl Cankarjevo spominsko sobo. Opremil jo je z nekaterimi umetnikovimi osebnimi predmeti, s kulturnozgodovinskim gradivom in pohištvom, ki odseva duh časa z začetka 20. stoletja, s Cankarjevimi prvotiski, s prevodi njegovih del v tuje jezike in z izbranimi deli o Cankarju. Soba v današnji podobi, z vzorcem belih krizantem na zelenih stenah, obiskovalce spominja na Cankarjevo literarno mojstrovino Bela krizantema.
Leta 1948 je mestni muzej ob trideseti obletnici smrti Ivana Cankarja na Rožniku postavil spomenik (delo Frančiška Smerduja). Ob tej priložnosti so Rožnik preimenovali v Cankarjev vrh.
Trnovski most
Emonska cesta in trnovski most sta bila nekoč edina kopna povezava Trnovega in Krakovega z obzidanim notranjim mestom. Ob obrežju Ljubljanice ju je od mesta ločeval Zoisov graben. Predniki sedanjega mostu so bili leseni in ozki mostički. Leta 1932 je bil postavljen nov železobetonski most, ki stoji še danes. Širok je 20 metrov, ob straneh obložen s podpeškim apnencem, na konceh mostnic pa so postavljene štiri nizke piramide. Sredino vzhodne mostnice krasi vitek obelisk, njemu nasproti stoji kip sv. Janeza Krstnika, delo kiparja Nikolaja Pirnata. Brezov drevored, ki je zasajen na mostu, predstavlja urbanistično posebnost v evropskem in svetovnem merilu.
Tromostovje
Na kraju, kjer danes stoji Tromostovje, so prečkali Ljubljanico že srednjeveški Ljubljančani. V listini iz leta 1280 je omenjen na okljuku ležeči Stari most, ki je bil prvi most, postavljen na področju Ljubljane po antiki. Most je leta 1657 je uničil požar. Zamenjali so ga z novim, tudi lesenim. Leta 1842 je stari leseni most postal nevaren za uporabo, zato so na istem mestu zgradili kamniti Špitalski most (arhitekt Giovanni Picco), ki je bil uradno poimenovan Frančev most, po takratnemu nadvojvodu Francu Karlu. Po velikem potresu 1895 je bila Ljubljana deležna velike denarne podpore za obnovo mesta. Takrat so odločili, da bodo povečali kapaciteto Špitalskega mostu, ki je dobro prestal potres. Toda dela so čakala do konca prve svetovne vojne. Projekt povečanja Špitalskega mostu so zaupali arhitektu Plečniku. Plečniku je uspelo ohraniti stari kamniti most tako, da je levo in desno od njega naredil dva nova mostova, namenjena samo pešcem. Vse tri mostove je enotno oblikoval, opremil z masivnimi stebričastimi ograjami iz umetnega kamna in povezal s spodnjo uravnavo nad gladino Ljubljanice. Trimostje so poimenovali Tromostovje (trije mostovi). Leta 1992 so Tromostovje temeljito obnovili.
Prešernov trg
Prešernov trg je nastal iz srednjeveškega križišča pred mestnimi vrati. Današnji videz je začel dobivati v 17. stoletju, ko je bila zgrajena frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja. Po njej se je trg prvotno imenoval Marijin trg. Kasneje je sledila prenova trga. Tlakovali so ga šele sredi 19. stoletja, potem ko so porušili mestno obzidje (tudi bližnja Špitalska vrata). Drugi pomembni dejavnik pri razvoju trga je bil veliki potres leta 1895, ki je porušil oz. poškodoval srednjeveške hiše. Na njihovem mestu so nato zgradili meščanske palače: Frischevo, Seunigovo, Centralno lekarno, trgovino Urbanc, Hauptmannovo hišo ter Mayerjevo palačo. V prvem desetletju 20. stoletja so predelali Hauptmannovo hišo iz baročnega v secesijski slog. V secesijskem slogu so zgradili Urbančevo hišo, nekdanji Centromerkur, ki je bil prva veleblagovnica v Ljubljani. Zdaj je tu trgovina Emporium. Osrednji položaj trga zavzema Prešernov spomenik, delo Ivana Zajca, ki je bil odkrit 10. septembra 1905.