Podnožje
Izhodišče današnje poti je na višinski koti 301 m nad morsko gladino. Na tej nadmorski višini je namreč parkirišče v Tacnu, kjer bomo začeli, ne glede na to, če smo se do sem pripeljali s kolesom, osebnim vozilom, avtobusom (progi LPP št. 8 in št. 15) ali morda prišli celo peš. Izhodišče zapustimo proti zahodu. Do prvega križišča hodimo ob Kajakaški cesti, nato zavijemo desno in nadaljujemo do gostilne Grad. Na vzhodni meji parkirišča poiščemo ozko pešpot, ki vodi naravnost proti gori. Ko se konča, prečkamo širšo pot in se usmerimo naravnost v strmino (je označeno). Po nekaj uvodnih stopnicah se pot razširi v pravo planinsko »avtocesto« z vsemi potrebnimi pritiklinami. Širina je taka, da omogoča poljubno prehitevanje, za počasnejše pa je dovolj prostora na desni. Ob sami poti je več shojenih stezic, ki se nam zdijo kot odstavni pasovi. Prometne znake nadomeščajo markacije in usmerjevalne table. Tudi prometa je toliko, kot se za avtocesto spodobi, samo hitrosti so manjše. Kljub temu ne bodite presenečeni, če kljub strmini srečate enega ali več tekačev.
Kuhinja
Kmalu se strmina položi, hoja po široki poti pa postane prijetnejša. Prišli smo na predel, ki mu pravijo Kuhinja. Zakaj tako, ni povsem znano, kroži pa več zgodb o nastanku tega imena. Ena od njih govori, da so imeli Turki, ko so taborili pod goro, na tem delu urejeno kuhinjo. No, ja – mi bi si raje izbrali drugo lokacijo, tako, ki je bliže vodi, saj brez nje v kuhinji pač ne gre. Ko prečkamo ravni del, sledimo markacijam. Na razcepu se usmerimo proti Partizanski stezi (je označena). Pot, ki se kmalu zoži na kolovozno širino, je ob vlažnem vremenu blatna in spolzka, zato gremo, ne glede na korenine, raje po robu , ki je dobro uhojen. Dokaj strm vzpon nas pripelje do znamenja Žalostne Matere božje , postavljenega koncem 19. stoletja. Na bližnji klopci se lahko nekoliko spočijemo, sicer pa nadaljujemo rahlo desno v smeri, ki jo kaže tablica z napisom Pot svobode. Te poti zdaj nekaj časa ne bomo zapustili.
Pot svobode
Pot svobode , po kateri stopamo, obkroži Šmarno goro in Grmado približno na sredini pobočja. Narediti so jo nameravali že leta 1946, vendar je niso dokončali. Danes zato ponekod poteka po trasah nekaterih drugih imenovanih poti. Označena je z markacijami, ki imajo pod rdeče-belim krogom dodano belo črko »S«. Prav kmalu nas privede do večjega križišča , kjer se stikata Šmartinska pot in Partizanska steza. Sem se bomo še vrnili, zdaj pa nadaljujemo naravnost in sledimo oznakam za Pot svobode. Smo na jugovzhodnem pobočju Šmarne gore, in čeprav je dokaj visoko (473 m), razgledov zaradi gozda ni. Brez večjih višinskih razlik prečkamo tudi vzhodno pobočje, nato se začne pot nekoliko spuščati. Hkrati se poslabša njena utrditev, hoja postane za odtenek napornejša. Na mestu, kjer se nam pridruži Skaručenska pot, je nekaj lesenih nastopov (stopnic), na katerih moramo biti posebno previdni zaradi spolzkih tal. Vsega je le nekaj metrov, pa vendarle. Pozneje se pot spet izboljša , a ne za dolgo. Zadnji del pred znamenjem je celo skalovit.
Turki
Turki so v marsičem zaznamovali Šmarno goro in Grmado. Na Kranjskem in v okolici Ljubljane so se pojavili prvič maja leta 1415. Sledil je še en vpad avgusta istega leta. Po zavzetju Bosne 1463 sta se število in moč vpadov še povečala. Včasih so bili tudi po trije ali štirje vpadi letno. Namen Turkov je bil ekonomsko in moralno oslabiti deželo, da bi jo lahko pozneje lažje zavzeli. Pri tem so uporabljali taktiko roparskih pohodov, v katerih so pobili veliko prebivalstva, odpeljali dosti živine in drugega plena ter tudi ljudi, ki so jih uporabili za sužnje. Slovenska mesta so začela graditi mestna obzidja, mnogi drugi kraji pa so pridobili mestne pravice, ki so hkrati pomenile pravico do obzidja. Tudi kmečko prebivalstvo, ki je v glavnem ostalo nezaščiteno, se je organiziralo in začelo graditi obrambne zidove okoli cerkva na težje dostopnih mestih. Takim utrdbam so pravili »tabori«. Vendar so Turki napadali nenapovedano, zato se je bilo težko pravočasno umakniti na varno. Prav zgodnjemu obveščanju je bila namenjena obširna mreža opazovalnic in signalnih postojank, ki so sporočale o prihodu Turkov. Ena od njih je bila na Grmadi, medtem ko je bil na Šmarni gori dobro utrjen protiturški tabor . V primeru nevarnosti so z Grmade sprožili strel z možnarjem in zakurili kres ter tako sporočili večjemu delu Gorenjske, da se bližajo Turki. Vendar tudi v času med vpadi Turki niso povsem zapustili dežele. Ostale so posamezne manjše skupine konjenikov, ki so plenile naprej, predvsem pa vznemirjale prebivalstvo. Tem so pomagali martolozi, to je turški vojaki-najemniki, ki so bili sicer kristjani. Vendar Turki niso vedno zmagovali. Občasno se je namreč zgodilo, da je tudi kranjska deželna vojska zajela kakšnega Turka. Nekatere od srečnežev, ki so preživeli, so zamenjali za ujete kristjane, drugi spet so ostali v naših krajih in se pokristjanili. Eden takih naj bi zgradil znamenje, ki ga na koncu skalovitega odseka poti zagledamo pred seboj. Imenuje se Turkovo znamenje , a to, ki ga vidimo, izvira iz 19. stoletja, ko Turkov v naših krajih že davno ni bilo več. Prvotno znamenje naj bi postavil neki Turek, ki je v času turških vpadov ostal v Šmartnem, se pokristjanil in tam tudi poročil. Da ima zgodba morda resnične korenine, potrjuje priimek Turk, ki je v Šmarnem od 17. stoletja naprej.
Sedlo
Pri Turkovem znamenju se smer poti obrne proti jugu. Le slabih 300 m nas še loči od gozdnega roba, ki ga dosežemo na začetku pašnika, ki je poleti poln drobnice. Nadaljevanje poti nam prepreči ograja. Prečkanje je mogoče na nekaterih mestih, kjer so urejene lestve , a pazite na »električnega pastirja«. Odpre se nam lep pogled proti Sedlu z Grmado na desni in Šmarno goro na levi. Pot nadaljujemo proti hiši na Sedlu, to je proti jugu. Končno pridemo do ceste, kjer nam prečkanje ograje spet prijazno ponudijo stopnice. Zdaj smo na Sedlu 574 m visoko, na cesti, ki vodi iz Zavrha na vrh Šmarne gore. Uberemo jo desno proti domačiji Gorjanc . Prvotna hiša ima častitljivo starost, saj arhitekturni elementi in način zidave kažejo, da je bila zgrajena že v 17. stoletju. Malo naprej je Gorjančeva kapela , ki je bila pozidana sočasno z domačijo. Tu je dobra priložnost, da si malo oddahnemo.
Grmada
Nadaljnjih 400 m moramo po cesti, nato sledi razcep , kjer cesta zavije desno (v dolino proti Zavrhu), naša pot pa se nadaljuje naravnost (je označena). Zdaj smo na severnem pobočju Grmade. Še vedno hodimo po Poti svobode, o čemer se lahko prepričamo na markacijah. Vmes se odcepi Kovačeva steza , po kateri bi lahko prišli v Vikrče, če bi se namenili tja. Pot postaja čedalje slabša in manj shojena . Utegne nas zaskrbeti, da smo zašli. A brez skrbi – druge poti v bližini ni, torej gremo prav, če le vztrajamo na stezi. Naša smer se iz zahodne smeri preveša proti južni. Pojavijo se skale, pot pa se začne spuščati. Tišino gozda zmoti zvok avtomobilov v dolini. Končno zagledamo usmerjevalne table in klopco , ki ponudi prostor za počitek. Na tem mestu se priključimo Westrovi poti, ki pride sem iz Vikrč. Odprta je bila leta 1927, imenuje pa se po Josipu Westru, pisatelju planinske literature in velikem ljubitelju Šmarne gore. Obrnemo ostro levo in se zagrizemo v breg. Napredujemo po zahodnem grebenu Grmade, vendar gre počasi, saj je pot zahtevna zaradi številnih skal . Kmalu za prvo strmino opazimo odcep Poti svobode, ki nadaljuje svoje krožno poslanstvo prek južnega pobočja Grmade. Mi nadaljujemo naravnost po grebenu, enako strmo ali celo še nekoliko bolj. Kmalu pridemo na prelom, kjer se začne nekoliko položnejša, a toliko zanimivejša grebenska pot proti vrhu . Greben Grmade se boči skoraj točno v smeri vzhod–zahod in deli goro na severno in južno pobočje. Severno je seveda senčno in vlažno, južno pa je izpostavljeno soncu in toplim vetrovom, ki pihajo iz doline. To se pozna tudi na vegetaciji. Prav zanimivo je, kako se rastje razlikuje glede na pobočje. Na južni strani prevladujejo toploljubne vrste, kot so mali jesen in gaber, na severni pa bukev. Meja je tako očitna, da bolj biti ne bi mogla (na slikah se to slabše vidi). Levo so same bukve, desno so sami gabri in jeseni, vmes pa je pot. Na levi ni niti enega samega gabra ali jesena, na desni pa niti ene same bukve. Statistiko kvarijo le hrasti, ki jih najdemo na obeh straneh, čeprav so na severni strani veliko redkejši. Zdaj postaja pot vse položnejša, kar nas spomni na to, da bomo kmalu dosegli vrh. In res, nenadoma se drevje razpre, mi pa stopimo na čistino. Na vrhu Grmade smo, na višinski koti 676 m. Tu se splača nekoliko ustaviti, da se naužijemo izjemnih razgledov , ki obsegajo ves južni del Ljubljanske kotline. Razgled nas tako prevzame, da bi najraje kar ostali, vendar moramo naprej. Pot se začne rahlo spuščati in čez nekaj metrov dosežemo prostor, kjer so v času turških vpadov kurili kresove. Zemlja je še vedno povsem črna od ostankov oglja .
Šmarna gora
Pot nas z Grmade ponovno popelje do Sedla , le da tokrat z druge strani. Od tod se bomo po Romarski poti odpravili na vrh Šmarne gore. Odločitev, ali bomo šli po cesti ali po strmejši poti mimo kapelice sv. Nedelje, je naša. Hitreje in udobneje je seveda po cesti. V tem primeru zavijemo desno za domačijo na zelo obljudeno cesto, po kateri mimo puščavnice sv. Antona z znamenitim zvoncem želja dospemo do taborskega obzidja na Šmarni gori (667 m). Mimo obzidja se napotimo do gostilne Ledinek , kjer si lahko privoščimo kakšno pijačo ali tradicionalno domačo jed, na primer ričet. Mimogrede si moramo seveda obvezno ogledati protiturški tabor iz 15. stoletja ter cerkev Matere božje iz leta 1711. Tabor je dobro ohranjen in restavriran, njegovi obrambni stolpi pa so danes preurejeni v galerijo in bivalne prostore. Enega so predelali celo v zvonik . Na južni strani zidu je spomenik Jakobu Aljažu , župniku in zaslužnemu Slovencu, ki je postavil znameniti Aljažev stolp na Triglavu. Spomenik je delo Franceta Kralja in stoji nad razgledno ploščadjo. Tudi ploščad sama je nekaj posebnega. Vrh Šmarne gore ponuja namreč edinstvene razglede na južni in vzhodni del Ljubljanske kotline, če pa se sprehodimo še okoli zidu na njegovo severno stran, lahko opazujemo Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke v vsej njihovi lepoti in seveda prostrana polja, ki se razprostirajo pod njimi. Vsekakor je Šmarna gora zelo razgleden vrh, zato ni čudno, da je bil poseljen že v prazgodovini. Pozneje so imeli tu svojo postojanko Rimljani, še pozneje pa naj bi na Šmarni gori stal grad, o čemer pričajo posredne omembe v pisnih virih. O njem ni danes nobenega sledu, zato je navedbe težko potrditi. Mogoče je, da so ruševine gradu porabili pri zidavi obrambnega zidu in cerkve v času turških vpadov. Ko se odpočijemo in znova napolnimo baterije, se odpravimo naprej. Vrh bomo zapustili po Partizanski stezi, ki se začne na vzhodni strani obzidja.
Strmina
Partizanska steza je zelo strma. V okljukih se vije po vzhodnem pobočju gore, na koncu pa se pridruži Šmartinski poti. Med drugo svetovno vojno so jo uporabljali partizanski kurirji, ki so imeli na Šmarni gori postojanko. Zavarovana, označena in za planince odprta je bila šele leta 1955. Pri tem je zanimivo omeniti, da na vrh Šmarne gore v prvih dveh letih vojne ni stopila okupatorjeva noga. Šele ko so se v čedalje večjem številu začele pojavljati partizanske kurirske patrulje, je okupator organiziral nekaj pohodov prek gore, a skoraj vedno brez uspeha. Pogostejša so bila obstreljevanja z mitraljezom ali minometom iz žandarmerijske postaje v Šmartnem. Cikcak, cikcak vijuga naša pot med grmovjem in skalami, dokler se strmina končno ne unese. Zdaj smo že blizu križišča, ki ga poznamo z začetka poti. Na križišču zavijemo levo po Šmartinski poti (je označena). Tudi ta pot je precej strma, poleg tega pa ni nobenih stopnic ali korenin, ki bi nogi nudile oporo, zato je treba počasi in previdno. Po približno 300 m nas na desni strani začne spremljati kolovoz, ki poteka po grapi ob poti . Nekoliko naprej prečkamo drug kolovoz, ki je ta, ki ga bomo uporabili za nadaljevanje poti. Če bi šli naravnost, bi prišli v Šmartno , vendar bi si s tem zapletli vrnitev na izhodišče. Zato zavijemo desno na kolovoz (na začetku je »tlakovan« z odpadnimi strešniki), po katerem kmalu zakoračimo na manjšo jaso v gozdu. Kolovoz se nadaljuje proti zahodu in mi mu zvesto sledimo. Kmalu opazimo smrekov drevored , kar je znak, da smo pri prvih hišah. In res, ko stopimo iz objema gozda, nas že pričaka asfalt.
Spet v civilizaciji
Asfalt, končno! Že dobre tri ure smo na poti, zato nam kar prav pride, da se počasi bližamo cilju. Zakoračimo med hiše z vzorno urejenimi vrtovi in se začnemo spuščati proti cerkvi sv. Jurija v Tacnu, ki jo vidimo v dolini. Poselitev je vedno gostejša, cerkev pa se nam izmakne iz pogleda, zato moramo paziti, kje bomo zavili desno. To storimo tik pred križiščem s Tacensko cesto. Ko spremenimo smer, se v našem pogledu spet pojavi cerkev sv. Jurija , nekoč grajska kapela Rocenskega gradu. Obzidje, ki se dobro vidi, priča, da je bila tudi ta cerkev nekoč taborska. Kljub večkratnim prenovam je se v sredini ladje še danes vidi plošča , ki zapira vhod v grobnico Rocenskih graščakov. Ta grobnica je danes zasuta. Pot nadaljujemo mimo lepo obnovljenega vodnjaka po ozki asfaltirani cesti proti zahodu. Po nekaj hišah asfalta zmanjka, cesta pa preide v stezo, a ostane normalno prehodna. Na drugi strani ožine je križišče, na katerem zavijemo levo in po asfaltu nadaljujemo do Thumove ulice, tam pa desno do gostilne Grad, pri kateri smo našo današnjo pot začeli, in naprej proti Kajakaški cesti. V križišču s Kajakaško zavijemo levo in se po pločniku sprehodimo do parkirišča – našega izhodišča in cilja.
Okoli in okoli osamelca, ki so mu nekoč rekli Holm, smo šli. Pri tem smo prepešačili okoli 9 km in premagali več kot 720 m višinske razlike. Videli smo nižinske in planinske travnike, goste, mračne gozdove in take redke in sončne, vmes pa preplezali nekaj skal in se naužili čistega zraka in razgledov, če si kajpak nismo na vrhu privoščili še kaj otipljivejšega, na primer tradicionalnega ričeta ali kislega mleka ...