Po dolini Besnice
Odrinemo s parkirišč gostilne Pri Peclju v Podgradu . Še enkrat preverimo vso opremo in prtljago, kajti pred nami je dolga pot. Zavrtimo pedale proti Litiji in že po nekaj metrih zavijemo v podvoz pod železnico . Dolina Besnice nas pozdravlja in svari, oboje hkrati . Cesta prijetno vijuga in se rahlo dviguje. Rdeči spomenik ob cesti popestri zeleno harmonijo . Ko se dolina razširi, se pojavijo prve hiše. V Besnici smo in napis na kapelici nam daje upanje . Kdo ve, mogoče bomo v kakšnem klancu potrebovali spodbudo ... Kolesarimo mimo znane gostilne in ribogojnice Marolt . Idilična dolina se kar prehitro konča . Zadnji kilometer je nekoliko strmejši. V Velikem Trebeljem se svet nekoliko odpre. Na levi vidimo malo Trebeljevo , mi pa zavijemo na desno mimo cerkve Svetega križa proti Malem Vrhu.
Gori, doli prek slemena
Na levi se nam odpira panoramski pogled na Zasavsko hribovje . Kmalu se dvignemo do križišča , od koder je okoli 500 metrov vzpona do kmetije Kamnikar , ki pa je odprta le od petka do nedelje! Drugače pa kolesarimo naprej proti Višnji Gori. Razgibana makadamska cesta v objemu gozdov z redkimi panoramami teče po slemenu, ki se razteza od Janč preko Prežganja, Trebeljevega in Leskovške planote na Obolno ter se od tam naprej spušča proti vzhodu. Tu se stikata predalpski in dinarski svet. Skozi Leskovec se bomo spustili v dolino do Ivančne Gorice in se prek Stične zopet vrnili nazaj na Obolno. To je pot, na kateri bomo še velikokrat obrnili pedale. Hotel sem le povedati, da smo sredi teh gozdov zelo blizu Obolnega. Edini znak »civilizacije« je označba občinske meje občine Ivančna Gorica. Zdaj smo dosegli sedlo in za nami je skoraj 17-kilometrski vzpon. Po zakraseli planoti , se spustimo v vasico Leskovec . Le nekaj kilometrov je oddaljena od obljudenih krajev, a imamo občutek, da smo daleč daleč sredi divjine S20], . Sredi vasi zavijemo na desno mimo cerkve sv. Ožbolta . Malo pod osrednjim delom vasi je odcep za kmetijo Čož . Le 300 metrov je oddaljena od naše poti . Sicer pa nadaljujemo vožnjo do Vrha nad Višnjo Goro, od koder je lep pogled proti dolenjskim gričem. V jesenskem času med potjo zagotovo ne bomo lačni . Skozi gozd se po asfaltirani serpentinasti cesti spustimo v Višnjo Goro.
Nujno zlo
Ob avtocesti stoji cerkev sv. Tilna , na drugi strani pa je še vedno srednjeveška Višnja Gora . V podvozu prečkamo avtocesto in nekaj časa kolesarimo ob njej. Kolesarjenje po urbaniziranih krajih vzdolž avtoceste mnogim med nami ni ravno pisano na kožo. Precej dolgočasno pot popestri pogled na graščino Podsmreka , ki jo vidimo na naši levi, na drugi strani avtoceste pred velikim kamnolomom, ki je pogoltnil že skoraj ves hrib. Graščina je bila sezidana v 16. stoletju. Malo naprej, v Malem Hudem, stoji ob cesti nekdanja poštna postaja − Fedransbergova graščina iz 18. stoletja . V Ivančni Gorici je kar nekaj priložnosti za postanek. Prevozili smo šele dobro tretjino poti. Na križišču poti v središču mesta že skoraj 2000 let stoji rimski miljnik . Pri njem zavijemo na levo proti Stični.
Samostan Stična
Na začetku naselja nas pozdravi mogočna kapela. Sredi naselja leži Samostan Stična , , ki je edini še delujoči cistercijanski samostan na Slovenskem in obenem eden največjih sakralnih spomenikov državnega pomena. V Muzeju krščanstva na Slovenskem sta na ogled dve stalni razstavi: Življenje za samostanskimi zidovi in Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Lahko obiščemo še Zeliščno lekarno, ki nadaljuje tradicijo zeliščarja patra Simona Ašiča.
Na Obolno
Od samostanskega kompleksa se začne cesta zopet vzpenjati. Kar malce polenili smo se v dolini. Pričakuje nas Obolno, s 776 metri nadmorske višine najvišji vrh v občini Ivančna Gorica. Vzpon je za polovico krajši kot prvi, vendar zahtevnejši. Vmes je tudi krajši spust. V Mekinjah pri Stični na razpotju zavijemo na desno proti Metnaju. Na sedlu se ozremo prek doline na dolenjske griče .
Metnaj je strnjena vas v mali globeli sredi kraške doline. Pot nas vodi ob vzhodni strani mimo naselja , . Na koncu dolinice je križišče na sedlu. Smerokaz za Obolno sicer kaže, da bi morali zaviti na levo, vendar bomo mi šli naravnost v dolino Bukovice . A le za kratek čas. Cesta se zopet postavi pokonci. Na grebenu je spominsko obeležje . Levo nadaljujemo vzpon na Osredek nad Stično, od koder je že lep pogled na Zasavsko hribovje . Vztrajnost je nagrajena. Na Obolno nas opozori tabla . Da ne bi bili razočarani − naš cilj je pot, ne vrh. Kot je bilo že omenjeno, je Obolno eden od vrhov dolgega slemena. V lepem vremenu se z njega vidi daleč naokoli. Do kmečkega turizma je še 300 metrov , . Vrh Obolno je desno od Kmečkega turizma. Za nami je komaj polovica poti, vendar smo za danes opravili z vsemi omembe vrednimi klanci. Čaka nas spust. Na koncu Obolnega popotniku zaželijo srečo in verjemite, na serpentinastem spustu jo bomo potrebovali.
V dolino potoka Reke
Spuščamo se v vas Gozd - Reka. Sestavljata jo dve razloženi naselji − Reka in Gozd. Vas je dobila ime po dveh hišah, ki sta bili prvi postavljeni v tem okolišu: prva je stala sredi gozda in je bila Gojzdarjeva, drugo pa so poimenovali Rekarjeva, po potoku Reka, ki tu izvira. Od tod ime Gozd - Reka. V resnici pa so med seboj precej oddaljene kmetije raztresene po pobočjih in vrhovih pokrajine, ki so jo razrezali številni vodotoki. Gručasta vas sploh ne obstaja. To smo si izmislili ljudje, ki želimo vse zložiti v predalčke. Daleč naokrog se razprostirajo hribovja in gozdovi. Skoraj vsaka kmetija ima svoj hrib. Pa še nekaj je treba razjasniti. Reka sploh ni reka, ampak navaden potoček. V teh krajih ljudje vsaki tekoči vodi rečejo reka. Ko pridemo v dolino, do potoka Reka, zavijemo na levo in nato na desno do ceste za Trebeljevo. Tam smo danes že bili, zato jo mahnemo po dolini navzdol proti Šmartnemu pri Litiji.
Proti Litiji
Mimo Štangerskih Poljan in Zavrstnika priletimo v Šmartno pri Litiji. Že od daleč opazimo cerkev sv. Martina . Na križišču zavijemo v levo in kmalu zopet v levo in navkreber proti hribu Sitarjevc . Spustimo se v Litijo. Na Valvazorjevem trgu si lahko v gostilni Pergola napolnimo izpraznjene baterije, če tega nismo storili že prej. Sedaj smo prevozili dve tretjini poti. Na koncu Valvazorjevega trga zavijemo na enosmerno cesto, zato kolesarimo previdno. Na koncu Litije si lahko ogledamo mogočen Plečnikov spomenik padlim partizanom . Na izhodu iz mesta, kjer je med Savo in hribom Sitarjevcem komaj še dovolj prostora za cesto,vidimo ostanke gospodarskih objektov opuščenega rudnika Litija , , kjer so nekoč kopali rudo barvastih kovin, našli pa so tudi samorodni svinec v obliki drobnih špagetov, kar je svetovna redkost.
Ob Savi
Na levem bregu Save kolesarimo po ozki cesti, ki je mestoma v zelo slabem stanju, proti Podšentjurju. Ko cesta zavije stran od Save, stoji na desni na vzpetini baročna cerkev sv. Jurija . Starost kraja nam potrjuje poimenovanje cerkve po sv. Juriju. To so kraji, kjer so pred prihodom krščanstva častili poganske bogove. Malo naprej na vzpetini, nad ostrim zavojem reke Save, leži Grad Pogonik (tudi Poganek). Zgrajen je bil v 16. stoletju. Po Valvazorjevih virih so ga zgradili verneški gospodarji z materialom, ki je ostal od porušenega gradu Vernek po močnem potresu leta 1511. Med drugo svetovno vojno je bil požgan, kasneje pa obnovljen in predelan tako, da le še od daleč spominja na svojo nekdanjo podobo. Po makadamskih serpentinah se vrnemo nazaj do Save.
Med Savo in železnico
Sedaj se bomo vozili med železniško progo in Savo . Sava je zanimiva v vseh letnih časih. Voda nas sprošča , cvetlice na njenih bregovih nas pomirjajo . V Kresnicah skrenemo na levo na pobočno cesto , s katere se lepo vidi Industrija apna Kresnice , ki deluje že od leta 1929. Surovino pridobivajo v velikem kamnolomu na nasprotni strani reke pod hribom Slivna (880 m) in jo z žičnico prevažajo čez reko Savo. Odnesli so že pol hriba! Malo naprej je cerkev sv. Benedikta iz leta 1500. Pred Kresniškimi Poljanami stoji spomenik , v vasi pa je markantna cerkev sv. Marije , ki so jo zgradili na črno, brez dovoljenja takratnega škofa. Skozi Jevnico in mimo Laz se pripeljemo do mostu pred Dolskim. Nadaljujemo pot po levi strani ob Savi do sotočja v Podgradu. Do izhodišča ni več daleč. Kako uporabno prevozno sredstvo je kolo! S svojo močjo smo prevozili kar precej dolgo turo.