Brzice v Tacnu
Na Savi v Tacnu je postavljen jez, ki služi stari mestni elektrarni. Voda se preliva tudi čez jez in tam so uredili brzice, na katerih sta vadbeni center in proga za slalomska tekmovanja v kajaku in kanuju na divjih vodah.
Graščina Rocen
V njej so živeli graščaki, ki so edini na sedanjem ozemlju Mestne občine Ljubljana (MOL) imeli poleg sedeža tudi dominikalno ali pridvorno posest, se pravi zemljo, ki so jo tlačani obdelovali izključno za fevdalca. Ampak to ni bil edini vir njihovih dohodkov; rocenski graščaki so pobirali tudi mostnino na lesenem mostu čez Savo: šest krajcarjev (danes bi temu rekli šest evrov) za veliko živino – vprežno ali nevprežno –, en krajcar za malo živinče in en krajcar za človeka, ki je peš prečkal most. No, ta mostnina je bila visoka in je šla mnogim v nos, zato so se leta 1848, ko je bil razglašen zakon o zemljiški odvezi ter s tem ukinjena fevdalna družbena ureditev, nekateri že veselili, da jim je ne bo treba več plačevati. A veselili so se prezgodaj, mnogo prezgodaj! Mostnina je bila namreč odobrena s cesarsko-kraljevim odlokom in se je pobirala vse do leta 1907, ko je narasla voda most odnesla.
Rojstna hiša Franca Rozmana - Staneta v Spodnjih Pirničah
V Pirničah je rojstna hiša Franca Rozmana Staneta, legendarnega poveljnika slovenske partizanske vojske.
Rojstna hiša Jakoba Aljaža v Zavrhu
V vasici Zavrh pod Šmarno goro je bil leta 1845 rojen eden največjih Slovencev, Jakob Aljaž – duhovnik, skladatelj, gornik, predvsem pa zaveden Slovenec. Spominjamo se ga kot domoljuba, ki se je zavedal nevarnosti nemškega vpliva. Z lastnim denarjem je odkupil vrh najvišje slovenske gore Triglava in na njem leta 1895 postavil znameniti, po njem imenovani stolp, ki je postal naš nacionalni simbol. S tem je v obdobju tekmovanja slovenskih in nemških planinskih društev v Julijskih Alpah pokazal, da je Triglav slovenska gora. Tudi njegova pesem »Oj Triglav, moj dom« je med najbolj priljubljenimi slovenskimi umetnimi pesmimi, ne samo med planinci, ampak med vsemi Slovenci.
Šestega julija, na Aljažev rojstni dan Medvode praznujejo svoj občinski praznik. Občina Medvode je odkupila Aljaževo rojstno hišo in obnovila kot kulturni spomenik.
Smledniški Stari grad
Grad stoji na vrhu hriba na kraju, kjer je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče, pozneje pa rimska utrdba. Prvič se omenja leta 1136 v zvezi z vitezom Ulrikom. Prvoten romanski grad je obsegal mogočen, samostojno stoječ obrambni stolp, obdan z jarkom. V zreli gotski dobi so okrog stolpa obzidali grajsko ploščad in potem v teku stoletij dodajali bivalne stavbe in obrambne stolpiče. Gradu pozneje niso prezidavali, zato kaže zasnovo in razvoj srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji v najčistejči obliki.
Njegova lega je bila skrbno izbrana in je omogočala strateški nadzor nad cesto proti Italiji in seveda nad brodom čez Savo. Take lokacije so spretni oblastniki že od davnine znali izkoriščati za bogatenje s pobiranjem dajatev. Saj veste, kako to gre: »za pokrivanje stroškov«, »za varovanje pred roparji«, »za ...« – izgovorov in vzrokov kolikor hočete. In denar je lepo vsakodnevno pritekal, če že ne pritekal, pa vsaj kapljal. Sčasoma se ga je kar precej nabralo, to pa je omogočilo lagodno življenje.
Kalvarija v Smledniku
Kalvarijo s štirinajstimi baročnimi kapelicami in tremi križi na vrhu so postavili že leta 1772, in sicer v ravni črti med gradom ter Krvavim znamenjem na ravnici pri Valburgi. Kapelice so v desetletjih po drugi svetovni vojni precej propadle, a so jih zadnja leta tako lepo obnovili, da so zdaj upravičeno v ponos kraju.
Lazarinijev grad
Dvorec Valburga ali, kot mu pravijo domačini, Lazarinijev grad, je značilen renesančni objekt. Nastal je v 17. stoletju, ko so si grofje Andeški, lastniki smledniškega Starega gradu, priznali, da grizenje kolen v breg morda res ne koristi toliko počutju in zdravju stanovalcev, da bi bilo vredno vsakodnevnega truda, ter se odločili zgraditi novo domovanje na ravnini. In so ga res. Pa še kakšno! Pred njim je 200-metrski drevored divjih kostanjev, za njim je grajski park z vrtom, v njem so čudovite freske s fantazijskimi podobami iz grške mitologije. Grad je res lep. Pa še tole: do konca druge svetovne vojne je bil v lasti baronov Lazarini, nato je bil nacionaliziran in leta 1991 vrnjen potomcem. Pozimi leta 2007 je v njem nekdo podtaknil požar, ki je opustošil najlepšo, to je viteško dvorano.
Močvirje in mlake v Hrašah
Zamočvirjeni jezerci, bolje rečeno mlaki, sta nastali iz opuščenih glinokopov. Bregovi so preraščeni z ločjem in drugim vodnim rastlinjem, zato so idealno skrivališče in gnezdišče za številne vodne ptice.
Cerkev sv. Jakoba v Hrašah
Prikupno cerkvica sv. Jakob je v zgodovinskih virih prvič omenjena že davnega leta 1118.
Rojstna hiša Jerneja Kopitarja v Repnjah
Rojstna hiša Jerneja Kopitarja, velikega jezikoslovca in domoljuba, stoji v Repnjah, a je za javnost žal zaprta. Kopitar se je posvečal zgodovini slovanskih jezikov ter zbiral in prevajal številne zgodovinske zapise v slovenskem jeziku in jih s tem rešil pred uničenjem in pozabo. Vrh njegovega jezikoslovno znanstvenega dela verjetno predstavlja Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Prijatelju Vuku Karadžiću je pomagal pri pisanju srbske slovnice. Občina Vodice je po Kopitarju poimenovala občinsko glasilo (Kopitarjev glas), glavni trg v občini (Kopitarjev trg). Na Kopitarjevem trgu že mnogo let stoji tudi gostilna Kopitarjev hram.
Cerkev sv. Marjete v Vodicah
Velika cerkv sv. Marjete je bila zgrajena po potresu 1895. leta na temeljih mnogo starejše predhodnice. Zanimivo je, da je bila prvotna cerkev obzidana s taborskim zidom, ki so ga podrli šele leta 1871.
Prestarska obrt v Vodicah
Vodiške preste izdelujejo člani družine Jagodic, ki že od leta 1932 ohranjajo tradicijo prestarstva. Veščino peke prest so nune iz nemških krajev že dalnjega leta 1700 zanesle v dominikanski samostan v Adergasu pri Cerkljah na Gorenjskem. Cesar Jožef II. je dal leta 1782 v slovenskih deželah ukiniti mnogo samostanov, med njimi tudi adergaškega. Tako se je prestarstvo pričelo širiti čez samostanske zidove po okoliških krajih. Danes jih po starem adergaškem receptu pripravljajo le še v Vodicah, v Pekarni Jagodic.
Vodiška presta je narejena iz krušnega testa, torej moke, vode, kvasa in soli. Je trikrat zavita in ima značilno obliko osmice. Posebnost teh prest, katere način priprave je bila dolgo časa skrivnost, je, da jih pred peko skuhajo. To jim da značilen lesk in večjo obstojnost. Pri pripravi testa Jagodičevi ne uporabljajo nobenih aditivov. Trde in hrustljave preste krasijo kristali soli, ki jim dajejo tudi značilen okus. Sveže preste hranimo na zraku, saj se tako ohranijo zelo dolgo časa. S staranjem sicer postajajo bolj trde in hrustljave, zato vanje ne smemo kar ugrizniti, ampak jih lomimo po koščkih in pustimo, da se nam stopijo v ustih.
Včasih so bile preste na lesenih stojalih stalnica gostinske ponudbe, danes ne manjkajo na nobeni občinski proslavi ali zabavi gasilskih in drugih društev, najdemo pa jih tudi v nekaterih planinskih kočah in gostilnah. Priljubljene so med starimi in mladimi, veliko kupcev pa je vodiško presto poneslo po Evropi in svetu.
Vodiške preste še danes pečejo vsak dan po dobrem starem adergaškem receptu, slane in hrustljave pa se najbolje prilegajo ob kozarčku vina ali ob dobrem čaju.
Ribiški bajer v Kosezah
Včasih so na področju današnjega bajerja kopali glino. Tako je nastala jama, ki jo je zalil bližnji studenec. Glino so vozili v Komendo, kjer je bila razširjena lončarska in pečarska obrt. Iz bajerja teče potok Graben, ki ga imenujejo tudi Dobrova. Koseški bajer je nastal pred približno 200 leti. Dolg je okoli 300 metrov, na najširšem delu pa je širok 100 metrov. Globina bajerja ne presega dveh metrov. Pred prvo svetovno vojno so v bajerju pozimi lomili led, ki so ga uporabljali gostilničarji za hlajenje pijače in mesa. Pred dvajsetimi leti so bajer očistili in poglobili. Ribiška družina Medvode je upravljala bajer kot ribolovno vodo za svoje člane in ostale ribiče. V letu 1993 se je bajer za nekaj časa posušil. Kopanje v bajerju zaradi umazane vode ni priporočljivo, je pa ribnik priljubljen med ribiči, saj se v njem najdejo krapi, amurji, somi, linji, koreslji, rdečeperke, smuči in celo potočni raki. Največji v Koseškem bajerju ulovljeni krap je menda tehtal prek 15 kilogramov. Mimo bajerja pelje sprehajalna pot do turistične točke Mengeške koče.
Ostanki gradu Šinkov turn
Na severnem vznožju Rašice, nekaj kilometrov od Vodic, leži vas Šenkov Turn. Vas je dobila ime po gradu Šenkov turn, ta pa po njegovem prvem lastniku Schenku. Schenk je leta 1250 postavil visok stolp in okoli njega močno obzidje.
Grad je zamenjal več lastnikov. Sredi 17. stoletja so prvotni stolp podrli in postavili novo graščino, ki je bila kasneje večkrat prezidana. Leta 1632 je grad kupil in preuredil Andrej Hren, po njegovi smrti pa je njegov lastnik postal Tomaž Hren, ljubljanski škof. Pred drugi svetovno vojno je bila v gradu šola. Grad je imel obliko tirikotne zgradbe z arkadnim dvoriščem. Leta 1943 so partizani grad požgali. Po vojni so ga počasi podirali, kamenje pa uporabili kot gradbeni material.
Kužno znamenje pri Vojskem
Znamenje stoji med Skaručno in Povodjem; najverjetneje so ga postavili leta 1668. Znamenje je v celoti izklesano iz peščenca. Na okroglem podstavku stoji steber, ki nosi tirioglato kapelico s polkrožnimi odprtinami, v katerih so sledovi slik. Kapelica ima nizko piramidasto streho in na njej masiven dvakratni križ. Viri navajajo, da je zelo malo tako zanimivih znamenj, kot je to.
Ribogojnica Povodje
V ribogojnici je mogoče kupiti sveže ribe, navdušeni ribiči pa si jih v bližnjem ribniku lahko nalovijo kar sami.