Črna jelša v Logu
Delu Ljubljanskega barja, ki ga bomo obvoziti po tej poti, pravijo Črni log. Sklepamo, da so ga predniki tako poimenovali zaradi značilnega, dokaj velikega gozda črnih jelš . V latinskem imenu črne jelše (Alnusglutinosa) se skrivajo značilnosti te drevesne vrste: beseda alnus izvira iz keltskih besed sosed in voda, medtem ko beseda glutinosa izvira iz latinščine in pomeni lepljiv – jelša ima namreč lepljive mlade poganjke.
Jelša je ena redkih drevesnih vrst, ki uspevajo na vlažnih, zamočvirjenih in poplavnih ilovnatih tleh. V višino zraste do 25 metrov. Les na zraku hitro propade, iskan pa je za gradnje v vodi, ker v stalnem stiku z vodo ne trohni. Pod vodo postane celo tako trd, da vanj skoraj ni mogoče zabiti žeblja, zato ni čudno, da polovica Benetk stoji na jelševih pilotih.
Po cesarjevi cesti
Našo pot začnemo na parkirišču P+R na Viču , na končni postaji avtobusov mestnega prometa pri Dolgem mostu, ki je kar prikladno izhodišče za tole in še za katero opisano pot, zlasti po Barju. Tudi smer potovanja je lahko nasprotna od predlagane, saj je trasa povsem ravninska. Vendar je najbolje, da jo uberemo tako, da se v križišču na Tržaški cesti pri izvozu na obvoznico po Poti spominov in tovarištva (PST) napotimo na jug proti obvoznici, po mostičku prečkamo Mali graben in se pod nadvozom obvoznice zapeljemo do Ceste dveh cesarjev. Dosežemo jo pri paviljonu , ki so ga postavili v spomin na kongres Svete alianse v začetku 19. stoletja.
Pri paviljonu zapeljemo levo proti avtosejmu , nasproti golf igrišča , , postavljenega tako rekoč na brežinah deponije (temu se reče revitalizacija), mi pa se obrnemo proti vzhodu, to je, proti središču mesta. Takoj ko po nadvozu prečkamo južno obvoznico, zavijemo desno na Cesto dveh cesarjev, natančneje, na njen prvi del, kajti prav tu je obvoznica presekala Cesto dveh cesarjev na dva dela.
Po Cesti dveh cesarjev
Leta 1910 so ljubljanski mestni svetniki na predlog takratnega župana cesto, ki je povezovala Opekarsko cesto in Mestni log, poimenovali Cesta dveh cesarjev. Takrat pač niso mogli vedeti, kakšna bo in kakšnemu namenu bo služila čez sto let. Čeprav cesta ima asfaltno prevleko, je njena okolica prekrita s smetišči, večinoma neurejenimi, celo divjimi avtomobilskimi odpadi ter podobno nesnago. Danes bi jo prav lahko namesto po cesarjih poimenovali po smetarjih. In glej ga zlomka – v bližini ceste je ljubljansko smetišče oziroma sanitarna deponija, kot se temu strokovno reče, ali Odlagališče nenevarnih odpadkov Barje, kar je uradni naziv in zveni že skoraj imenitno. Kljub temu se včasih ob slabem vremenu z odlagališča širi značilen, ne prav prijeten vonj »po deponiji«. Vendar je tudi to del mesta. Gremo naprej.
Okrog Sibirije v Rakovo jelšo
Pripeljali smo do semaforju. Levo so Murgle , desno je Sibirija . Kontrast med njima je velik, a je bil včasih še večji. Ko pa bodo na tem mestu zgradili »vrtno mesto«, kot predvideva dolgoročna vizija MOL, bo to nasprotje skoraj izginilo. Čez semafor peljemo dobrih 50 metrov naravnost in na križišču zavijemo desno na Rakovo jelšo , , dolga leta ne ravno zgledno urejen del mesta, ki je šele nedavno dobil kanalizacijsko omrežje. Še vedno vozimo po asfaltu, nato pa smelo zapeljemo preko mostička in takoj zatem zavijemo desno na peščeno pot ter vozimo naravnost po njej, dokler cesta ne zavije levo. In po tej poti, na naši levi obkroženi z nekakšnim mlakužastim potokom (bolje kanalom) in na desni z južno avtocestno obvoznico, pripeljemo do skoraj povsem zaraščenega kolovoza. Se bojite, da ste zašli? Nikar naj vas ne skrbi! Na pravi poti ste in le dobrih sto metrov se boste morali izogibati grmičevju. Naenkrat, a to se najbrž ne zgodi vsakokrat, se znajdemo sredi tropa koz , ki pa jim ni kaj dosti mar za nas in mirno smukajo slastno zelenje. Majčkeno naprej nas pričaka še čredica ovac, ki se spoštljivo umakne. Saj ne moremo verjeti! Ovce in koze, in to skoraj v predmestju evropske prestolnice. Svojevrstna šala.
Še malo brezpotja ali nekaj takega
Pravzaprav je to potovanje malce avanturistično. Po srečanju z rogatimi in kosmatimi štirinožci nam pot prekriža še reka Ljubljanica. Tik ob mostu južne obvoznice smo in naravnost naprej ne gre več. Zato skrenemo s poti desno pod most in na drugi strani pri sotočju Ljubljanice in Iščice ob avtocesti ponovno desno proti zahodu. Še vedno ni nobene prave poti, le sledi koles se vidijo v travi. Vendar se da peljati brez težav. Kmalu smo spet na nekakšnem cestišču. In komaj smo se rešili koz in ovac, že nam pot prekriža divji zajec . Sredi belega dne, 20 metrov stran od avtoceste!
Pot zavije levo, avtocesti obrnemo hrbet in opla ... sto metrov asfalta na začetku drugega dela Rakove jelše, potem pa kakšna dva kilometra, če ne celo več – sama jama. Vijugamo med luknjami, na levi vidimo neurejeno naselje, na desni vrtičkarje. Pri gozdu zavijemo pravokotno desno (drugače tudi ne gre, vsaj s kolesom ne). Ravna cesta, črna odlagališča ter tu in tam kak manjši površinski rudnik bakra. Ostanki ožganih kablov, iz katerih so pobrali žice. Ni nam všeč ta slika, a je prav, da jo vidimo in se zamislimo.
Nekako pri sedmem kilometru se spet začne barje. Še vedno ravna cesta, levo in desno značilno rastlinje, vmes obdelana polja ter kakšen gozdič. In še več zajcev. Nekateri tečejo pred nami več kot sto metrov, namesto da bi odskočili s poti. Butci!
Med roji mrčesa do Črnega loga
Ni odveč še enkrat spomniti, da je Barje pač barje in v toplih dneh z njega rad pribrenči nadležen mrčes. Zlasti tisti mali obadi, brenclji, znajo biti precej sitni. Zato nikar ne skoparite z vsakovrstnimi zaščitnimi sredstvi. Ampak tudi na Barju je enkrat vsega konec, konča se tudi ta ravna cesta, saj moramo nenadoma zaviti desno. Naravnost ne gre več. Obrnemo proti severu in peljemo ob vzhodnem robu Črnega loga do prve hiše, kjer na glavni cesti spet zavijemo levo. Malo naprej je še eno divje odlagališče, in to ob znaku, ki prepoveduje odlaganje odpadkov , nato pa zopet na črno zgrajeno naselje. Nadaljujemo vožnjo proti Vnanjim Gorica; zdaj smo na kolesarsko bolj obljudeni cesti.
Vnanje Gorice
Ko poti naravnost zmanjka in lahko izbiramo samo še med zavojem v levo ali desno, zavijemo desno. Potem pa čez približno petsto metrov spet levo, na poljsko pot. Juhuhu! Udarimo po pedalih in veselo odrinemo proti jugu. Na desni strani nas spremlja Veliki vrh , barjanska gora – no ja, bolj gorica. Držimo se smeri naravnost, obidemo Veliki vrh in z jugovzhodne strani zapeljemo v Vnanje Gorice , obcestno naselje na pobočjih dveh gozdnatih osamelcev na Ljubljanskem barju, ki ju veže ozek preval. Vozimo naravnost med hišami, dokler ne pridemo do – presenečenje! – čisto konkretnega klanca, čez katerega se povzpnemo do starega dela vasi. Komaj smo na vrhu, že spet zdrvimo navzdol, in to s tako hitrostjo, da moramo zelo paziti, ko se naenkrat znajdemo na križišču z glavno cesto, kjer moramo zaviti levo. Skozi prijazno naselje se lagodno zapeljemo do železniške proge, vendar je ne prečkamo, temveč tik pred njo zavijemo desno na cesto, ki gre proti športnemu letališču. Lepo po asfaltu nadaljujemo pot mimo vzletišča in hangarja , nato pa asfalta zmanjka in pred nami je vijugav makadam. Železniško postajo Brezovica pustimo na levi (na drugi strani proge), mi pa sledimo poti, ki se obrne na sever. Še malo in ob progi smo. Tu gremo desno, cesta pa je spet dobra.
Ob progi proti cilju
Vozimo po ravnini in kmalu se spet pojavi asfalt, z njim pa tudi avtomobili, ki jih sicer ni veliko, ravno toliko, da je nadležno. Če na začetku asfalta zavijemo desno, skozi topolov drevored, pridemo do Gmajnic , kjer je zavetišče za zapuščene živali . Dobro je vedeti, če ravno iščemo kakšnega hišnega ljubljenčka pa tudi, če imamo kakšnega preveč ... Če pa jih je ravno prav, veselo nadaljujemo vožnjo ob progi proti mestu. Asfalt spet zamenja makadam, mi pa nadaljujemo naravnost do prvih hiš, ki niso prav daleč. Za gostiščem zavijemo desno, nato pa takoj spet diagonalno levo, dokler pri obrtni coni ne pridemo do glavne ceste. Tam zavijemo levo, nadaljujemo vožnjo do križišča s Tržaško cesto in končamo pot na parkirišču, kjer smo jo začeli.